Rožno Dolino 1991 je težko razumeti
Po svetovnem prvenstvu v kajaku in kanuju na divjih vodah, ki se je končalo 23. junija 1991 s slalomom v Tacnu, sem načrtoval predah. V Bovcu sem vodil tiskovno središče za del prvenstva v spustu in poročal o dogajanju, na koncu tudi iz Tacna. Čas je za pomembnejše stvari, sem sklenil. Kajti 30. junija smo pričakovali četrtega otroka v družini. Ampak 25. junija je Slovenija razglasila samostojnost, dan potem se je na Primorskem začela vojna in o tem smo v Primorskih novicah naslednji dan seveda izčrpno poročali.
Pomislil sem, da so tedanje slovenske oblasti pri načrtovanju datuma razglasitve samostojnosti Slovenije nemara upoštevale tudi čas razpleta zadnjega velikega športnega dogodka pod skupno državo na slovenskih tleh. Kdo ve, nenazadnje je bil predsednik organizacijskega odbora prvenstva predsednik predsedstva republike Milan Kučan. Tako v Bovcu kot v Tacnu je bilo še vse tako mirno, tekmovalci in njihovi spremljevalci iz 30 držav ter vsi, ki so se tako ali drugače vrteli okoli dogajanja (tudi gledalci), niso zaznavali bližajoče se vročice za Slovenijo usodnih dni.
Kompromis med družino in novinarskim delom
Seveda sem moral najprej v zasebno realnost. Tisti 30. junij se je naglo bližal, za povrh je mlajša hčerka zbolela za otroško boleznijo, pred katero je bilo treba obvarovati ostale v družini, posebej nevarna bi lahko bila za prihajajoči naraščaj. A kako naj novinar ob takšnih dogodkih obstane povsem križem rok. Z velikim razumevanjem širše družine in tudi uredništva časopisa sem si sestavil nekakšen kompromis. Ko doma ne bom koristen, lahko skočim pogledat, kaj se dogaja na terenu ali se oglasim na uredništvu. In tako nisem mogel mimo dogajanja na mejnem prehodu v Rožni Dolini 27. junija popoldne in zvečer.
“Povedali so, kako jim je bilo rečeno, da so jih poslali branit mejo pred agresorji iz Italije.”
Davorin Koron
novinar
Primorske novice so o agresiji, kot o začetku osamosvojitvene vojne poročale 27. junija, dan po tistem, ko so tanki JLA krenili proti meji z Italijo. Oklepnim enotam reškega korpusa so ljudje na pot postavljali sicer nebranjene barikade, ob cestah so se zbirale množice nasprotnikov agresije, v Divači je bilo popoldne slišati prvi strel, ki ga je sprožil častnik JLA. No, uradno še vedno velja, da se je desetdnevna vojna začela v četrtek, 27. junija ob 1.15 ponoči, ko je protiletalska oklepna baterija JLA pri Metliki prestopila državno mejo ...
Več sto ljudi v Rožni Dolini
V Rožno Dolino sem prišel, ko je bila tam zbrana že množica ljudi, nekaj sto naj bi jih bilo. Nasproti so jim stali vojaki. Slika je bila klavrna. Tisto so bili večinoma zelo mladi fantje, zmedeni, prestrašeni. Samo stali so tam, stoično, kdove kako dolgo brez hrane in vode. Ljudje so se z njimi soočali zelo različno: nekateri sovražno, drugi razumevajoče, tretji samo radovedno. Spomnim se bledega, trzajočega in prepotenega mladega obraza. Šel sem s pogledom navzdol po njegovem telesu. Njegove hlače so bile na tistem mestu premočene. Neka ženska mu je ponudila plastenko z vodo, a jo je odklonil. Verjetno mu je bilo tako ukazano. Očitno jim je bilo prepovedano tudi dvigniti orožje proti civilistom, a v tisti zmedi bi lahko komu popustili živci.
Da je bila res ena velika zmeda, so potrdile kasnejše izjave vojakov in nižjih častnikov. Povedali so, kako jim je bilo rečeno, da so jih poslali branit mejo pred agresorji iz Italije. V središču dogajanja je bil kolega Bogdan Božič. “Častnik JLA nam je zagotavljal, da njihova prisotnost ne bo ogrožala ljudi, da so prišli samo branit mejo. Ob razvoju dogodkov pa je malce kasneje priznal, 'da nema pojma, šta se događa'”. Kolega je bil v bližini tanka, ki je zagorel, ko je začelo še pokati, pa so se umaknili pod cestni nadvoz pri židovskem pokopališču. “Vojaki JLA so bili popolnoma zmedeni, orožje so metali po tleh in bežali na vse strani,” je v Primorskih novicah zapisal Božič. Kasneje nam je povedal, da je njegov sin, ki je bil tam v uniformi TO, pobral puškomitraljez. Nadrejeni mu je rekel, naj ga začasno odnese kar domov. Ponj so prišli naslednji dan.
Akcija Draga Kosmača
Pogledi na dramatično dogajanje po napadu teritorialcev, ki jih je vodil major Srečko Lisjak, so še danes različni in nekatere razdvajajo. Kot beležijo kronike dogajanja, je občan Drago Kosmač izkoristil presenečenje in zmedo med vojaki JLA, vpadel v prostore Milice na mejnem prehodu, kjer je bilo poveljstvo enote JLA, zajel in razorožil poveljstvo enote in zvezne miličnike. Ko je streljanje ponehalo, se je z zajetim pripadnikom JLA , ki je nosil belo zastavo, napotil v križišče. Posadka še nepoškodovanega tanka se je predala, nakar je Kosmač v križišču zbral zajete vojake, jih odvedel nedaleč stran in jim velel, da so se polegli.
Medtem ko je nekaj občanov v križišču pomagalo ranjenim vojakom, so teritorialci tja ponovno odprli ogenj. Ko so s streljanjem prenehali, sta pripeljali reševalni vozili, reševalci so oskrbeli ranjence in jih odpeljali v šempetrsko bolnišnico. Kosmač pa je zbral še pripadnike JLA iz poveljstva enote in zvezne miličnike ter jih odpeljal k ostalim, že zajetim vojakom. V spopadu so padli trije vojaki, ranjenih je bilo 16 vojakov in šest občanov. Primorski dnevnik je naslednji dan objavil pretresljivo fotografijo padlega mladega vojaka.
Na srečo se kaj podobnega ni ponovilo na mejnem prehodu Vrtojba, kjer je po zaslugi prisebnih in učinkovitih pripadnikov Milice do razmeroma mirnega razpleta prišlo dva dni kasneje. Po informaciji, da se peščica pripadnikov JLA noče predati in da nekam bežijo, sem se s fotoaparatom postavil za deblo debele lipe ob križišču v Šempetru, na katerem bi se lahko pojavili domnevni ubežniki. Ob meni se je nenadoma znašel možak, ki smo ga poznali kot ljubitelja orožja, bil je tudi lovec. Legel je, repetiral puško z daljnogledom in čakal. Prav lahko bi naredil kakšno neumnost, a so se medtem zadeve na prehodu srečno razpletle.
Med vojno ni želela priti na ta svet
30. junij 1991 je bila sončna nedelja. Ob 9. uri so se oglasile sirene, ki so opozorile na nevarnost zračnega napada. Z letališč v Zagrebu, Pulju, Zadru in Bihaću so namreč proti Sloveniji poletela bojna letala JLA. Kot rečeno, so nam zdravniki za tisti dan napovedali rojstvo otroka. Zavetišče nam je ponudila družina Saksida v Solkanu, ki je klet svoje hiše spremenila v začasno zaklonišče. Tja sem odpeljal otroke, ženo pa v šempetrsko bolnišnico, ki je porodnišnico preselila v kletne prostore. Nekako olajšan sem se pridružil Ivu Hvalici, sosedu ženine družine, pod njegovim kakijem. Že takrat uveljavljeni član Socialdemokratske zveze Slovenije in naslednje leto poslanec SDSS, kasnejše SDS, bi bil v tistem času gotovo kje drugje, toda z nogo v mavcu seveda ni mogel nikamor. Sprostil naju je preklic alarma, letala JLA so se vrnila na svoja letališča. Enkrat popoldne me je svakinja z doma pečeno torto spomnila, da 30. junija praznujem svoj okrogli rojstni dan, ki bo predvidoma tudi otrokov. No, naša punčka je privekala na svet kar 17 dni po napovedanem roku. Tako zanjo kot za mamo je bilo vse skupaj očitno preveč stresno.