30-letnik Jaka Miklavčič: “Nazadujemo, namesto da bi napredovali”
7. Val
26. 06. 2021, 08.00
, posodobljeno: 26. 06. 2021, 12.04
Če bi s prihodom na svet počakal še osem dni, bi se Jaka Miklavčič rodil na dan, ko je država začela svojo pot samostojnosti. Koprčan, vpet v lokalno skupnost skozi delovanje v Centru mladih Koper, društvu Obala Riders in Neodvisnem obalnem radiu, si želi, da bi Slovenija kot 30-letnica danes kazala večjo stopnjo zrelosti.
Čeprav je bil vzgojen v duhu, da je treba spoštovati svojo državo in biti ponosen na to, da si Slovenec, s tem, kam nas je privedlo 30 let samostojnosti, ni povsem zadovoljen. “Zdi se mi, da bolj nazadujemo, namesto da bi napredovali. Vračamo se k tistemu, proti čemer smo se kot narod borili. Nismo želeli politične policije, želeli smo medijsko svobodo, svobodo govora, upoštevanje človekovih pravic, nismo hoteli neke dogme o nezmotljivosti vodje. A se mi zdi, da se prav to spet dogaja,” razmišlja Jaka Miklavčič. Opaža, da tudi številni njegovi vrstniki postajajo vse bolj apatični do pozitivnega nacionalizma, saj zanj vidijo vse manj razlogov.
Pomanjkanje služb in stanovanj
Ker je življenje v prejšnji skupni državi izkusil le prvih osem dni svojega življenja (mimogrede, iz porodnišnice ju je z mamo bombni alarm pospremil naravnost v sosedovo klet, ki je služila kot zaklonišče), si je lahko mnenje o njem ustvaril le s pomočjo osvojenega znanja iz zgodovine ter iz pripovedi staršev in starih staršev. “Tu je vedno prisotna določena mera nostalgije, ki jo jemljem z rezervo, a vseeno iz teh pripovedi in iz zgodovinskih dejstev lahko sklepam, da so bile določene zadeve bolje urejene, kot so danes,” pravi in v prvi vrsti izpostavi zaposlitvene priložnosti ter stanovanjsko problematiko.
“Ne poznam mlade družine, ki bi si lahko privoščila stanovanje. Če nimaš sreče, da nepremičnino podeduješ, si obsojen na večni najem ali pa na odplačevanje kredita do konca življenja.”
Ta je danes vse hujša, razne platforme, kot so booking in airbnb, pa jo samo poglabljajo, je prepričan Miklavčič: “Ne poznam mlade družine, ki bi si lahko privoščila stanovanje. Če nimaš sreče, da nepremičnino podeduješ, si obsojen na večni najem ali pa na odplačevanje kredita do konca življenja z upanjem, da boš doživel tista leta, ko bo dolg odplačan.”
Enako nezadostne kot možnosti za bivanje “na svojem” so po njegovem mnenju priložnosti za delo. “To je sistemski problem, ki se ga ne da odpraviti s tleskom prstov. V teh 30 letih se je marsikaj razprodajalo, divje privatiziralo, šlo v stečaj ... Vlak je zamujen, a se da - sicer z mukami - marsikaj popraviti,” meni.
V prostem času na BMX-u in pred mikrofonom
Sam je svoj (delovni) prostor pod soncem našel na področju, ki ga najbolj zanima in veseli. Zadnja tri leta je zaposlen v Centru mladih Koper. “Naše poslanstvo je, da izboljšujemo življenje mladih, tako da jim ponujamo prostovoljske aktivnosti, izobraževalne in zabavne vsebine ... To delo mi je zelo všeč, ker lepo združuje profesionalno-eksistencialno sfero s koristnim, v smislu, da svojemu lokalnemu okolju nekaj daješ.”
Tudi izven službe ostaja aktiven v dobro lokalne skupnosti. Je tajnik društva Obala Riders, ki se je dolga leta borilo za sodoben skejt park v Kopru in ga naposled tudi izborilo. “Prav je, da mesto, kar zadeva športne dejavnosti, ponuja še kaj poleg nogometa, rokometa in košarke. Marsikdo se rad ukvarja tudi z bolj nekompetitivnimi in neinstitucionaliziranimi športi, kar nam potrjuje vsakodnevna gneča v skejt parku.” Tretje področje Miklavčičevega udejstvovanja pa je radijski eter, s katerim se je zbližal skozi projekt Neodvisni obalni radio.
Prepričan je, da je med mladimi veliko zanimanja za družbeno koristno delovanje v lokalnem okolju, a tudi tu je - tako kot na trgu dela - premalo priložnosti.