Po toči zvoniti ...

Ko je poleti 2008 tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel skupaj z ministrskima kolegoma Karlom Erjavcem in Janezom Podobnikom po hudi toči prišel obiskat Brkine in jim ponudil vladno pomoč, se je marsikateremu Brkincu najbrž svitalo, da takšne vladne obljube z osebnimi visokimi obiski redko pridejo brez cene. Zato ni bilo prehudega presenečenja, ko so ugotovili, da je zunanji minister za poslanca na volitvah v tem letu kandidiral v volilnem okraju Ilirska Bistrica. Bistriška občina je bila vsaj do tedaj pač zanesljiv okraj za kandidate SDS, saj je pred nastopom prve Janševe vlade leta 2004 Milan Zver tu zbral skoraj tretjino vseh oddanih glasov.

No, gospodu Ruplu se, kljub temu, da je v središče “svojega” volilnega okraja želel na izlet popeljati celo tuje diplomate v Sloveniji (a je ostalo le pri želji), ni izšlo. Podobno je na bistriškem parketu spodneslo tudi Vitoslava Türka, brata nekdanjega predsednika republike Danila Türka, ki je v bistriškem volilnem okraju na listi SDS za poslanca kandidiral tri leta pozneje.

Mnogi so že pred leti pogruntali, da vsi ne moremo živeti v Ljubljani, zato so nič kaj reprezentativna naselja po državi spremenili v kraje, kjer je bivanje postalo skoraj prestižno.

To začasno politično spreobrnjenje Brkincev sicer ni postalo pravilo ne zagotovilo za izvolitev kandidatov levih strank. Navsezadnje se je v zadnjem desetletju zvrstilo nekaj na Bistriškem izvoljenih poslancev različnih političnih polov - od Desusa, Državljanske liste, vse do današnjega poslanca iz vrst NSi.

Je pa, kot bi dejal marsikateri amaterski politični analitik, taka poteza gotovo razkrila del karakterja Brkincev, ki se mu reče trma. In to takšne vrste, da človeka, ki se sočloveku dobrika le tedaj, ko od njega kaj potrebuje, preprosto odpiše. Pa naj gre za soseda, šefa ali celo politika. Četudi jim obljublja gore in doline, med in mleko pa še malo asfalta povrh.

Vseh teh dobrin imajo namreč v Brkinih (razen morda asfalta) dovolj. Tudi zato se včasih velja vprašati, kakšen napredek si pravzaprav želijo. Zunanji opazovalec, ki se sprehodil po občini z Brkini vred, namreč opazi, da tu morda res ni velikih nakupovalnih središč, univerze, bolnišnice, avtoceste, dovolj stanovanj ali primernih delovnih mest. A če to odmislimo, imajo Brkini vseeno več, kot imajo veliki. Brez ironije in sarkazma. Naravne danosti gozdnega zelenila in sadnih dreves, lepo urejena prebivališča in večinoma vsaj delno samooskrbna gospodinjstva z njivami ali vrtovi je mogoče najti v vsaki vasi.

In če se komu to zdi preveč “podeželsko”, ali nenapredno, naj si ogleda osrednjo Slovenijo. Tam so že pred leti pogruntali, da vsi pač ne moremo živeti v Ljubljani, zato so vrtali vse bolj proti jugu in vse do Postojne nekoč ne preveč reprezentativna ali bogata naselja spremenili v kraje, kjer je bivanje postalo zaželeno, če ne celo že kar prestižno. Najbrž bo kdo oporekal, da je takšen veliki met uspel predvsem krajem, ob katerih se vije avtocesta ali pa že imajo utrjeno gospodarstvo in industrijo. A to drži le deloma. Če bi k zaželenosti bivanja in življenja v nekem kraju botroval vsaj eden od zgornjih kriterijev, potem bi morala bistriška občina že v svoji preteklosti - ko je imela z razvito industrijo, delovnimi mesti, odprtimi hoteli, naravnimi bogastvi lesa in vode vse in še več - postati ena izmed bolj želenih destinacij za bivanje. Morda jo je pred tremi desetletji res spodnesel splet okoliščin, ki je sesul gospodarstvo, navezanost na hrvaško zaledje in še marsikaj drugega. A če bi ostale občine želele 30 let objokovati izgubljene priložnosti, bi bila skoraj celotna Slovenija danes točno tam, kjer je bila v devetdesetih letih.

Ob tem velja poudariti, da zasluga za napredek ni izključno na plečih politike. Pravzaprav je je tam zelo malo. Za vsako urejeno vasjo, hišo, poljem, celo tovarno ali obrtjo namreč stoji človek, ki modro izbira, komu in na kakšen način bo zaupal v upravljanje kraj, ki ga je izbral za dom.


Preberite še


Najbolj brano