Družbena umeščenost laži

Še danes se živo spomnim začudenih pogledov sošolk in sošolcev, ko nas je, za tiste čase avantgardna učiteljica slovenščine, v petem razredu podučila, da je v določenih, skrbno izbranih in redkih primerih tudi laž dopustna. Ne zgolj dopustna, celo sprejemljiva in bolj primerna od resnice. To je bilo povsem v nasprotju z vsem, kar so nas odrasli učili doma in v šoli, in povsem v navzkrižju s tem, za kar sem prvič in zadnjič kot otrok prejela bolečo vzgojno zaušnico. Tako, da mi nikoli več ne bi prišlo na misel lagati staršem.

Od takrat predstavljenih praktičnih primerov, ki naj bi jih tudi mi mladi pionirčki razumeli, se spomnim samo enega, ki se je glasil nekako takole: “Bolje laž kot boleča resnica.” Sledila je razlaga, da na smrt bolnemu človeku ne bomo še dodatno grenili življenja s kruto resnico, ampak se mu raje v njegovo dobro zlažemo. Mnogo kasneje sem zvedela, da se taki laži reče tudi “bela laž”. Te laži naj bi bile majhne, neškodljive in celo dobronamerne. Že oznaka “bela” naj bi nakazovala na nedolžnost takšne sorte laži.

V družbi obstaja visoka stopnja strinjanja s tem, da je odsotnost laži osnova vsakega pristnega in resničnega odnosa, tako partnerskega, prijateljskega, službenega kot medsosedskega ali drugih.

V družbi obstaja visoka stopnja strinjanja s tem, da je odsotnost laži osnova vsakega pristnega in resničnega odnosa, tako partnerskega, prijateljskega, službenega kot medsosedskega ali drugih. Prav tako, da laž spodkopava medosebno zaupanje, škodi medosebnim odnosom in družbi kot celoti. Za sociologijo laži, kot izpostavi Karl Lenz, profesor sociologije na Dresdenski univerzi, pa ni toliko zanimivo vprašanje, zakaj laganje velja za splošno družbeno nesprejemljivo, kot to, zakaj je tako zelo vseprisotno. Pri tem izpostavi, da je laž tesno povezana s prevaro in samoprezentacijo posameznika v socialni komunikaciji. Zakaj torej ljudje lažemo? Številne raziskave, izvedene med otroki in odraslimi, kot najpogostejše razloge navajajo naslednje (navajam jih po stopnji pogostosti): izogibanje kaznim, doseganje nagrade, zaščita drugih ljudi, zaščita samih sebe, povečanje priljubljenosti, izognitev neprijetnim situacijam, izognitev sramoti, zaščita zasebnosti ter povečanje lastne moči in vpliva.

Laž je v srži zanimanja filozofov, teologije in moralistov. Immanuel Kant jo tako vidi kot brez izjeme napačno in grešno. Tudi literatura s področja medicinske etike se množično posveča vprašanju laži, kdaj in zakaj je primerno ali sprejemljivo lagati pacientom. Še posebej umirajočim ali ko gre za govor o placebo učinkih in tistih, ki se znajdejo kot subjekti v kliničnih eksperimentih. Skupina raziskovalcev iz Avstralske nacionalne univerze pod vodstvom J. A. Barnesa v knjigi Paket laži: k sociologiji laganja navaja, da je laž del človeške narave, ki se manifestira v različnih kulturnih okoljih in četudi v vseh družbah obstajajo pragmatični razlogi, zakaj večinoma ne lažemo, obenem obstajajo tudi močni razlogi za laganje v nekaterih primerih.

Laži so torej del človeške narave, nekateri izpostavljajo, da nas laži pravzaprav delajo človeške in da se prav zaradi sposobnosti zavestnega laganja razlikujemo od drugih živih bitij. Otroci se resnice in laži učijo med zgodnjo socializacijo, pogosto tudi ne govorijo resnice in se torej lažejo. Vprašanje je, v kolikšni meri gre za namerne laži in v kolikšni meri za bujno domišljijo. Neizpodbitno pa je, da tekom vzgoje vložimo kar nekaj truda v to, da otroke vzgojimo v osebe, ki ne lažejo in govorijo resnico. Kontradiktorno, odrasli otrokom zelo pogosto lažemo. Slepimo se, da gre za majhne, nedolžne, “bele” laži, največkrat zato, ker jih želimo zaščititi ali ker menimo, da ne bodo sposobni sprejeti ali razumeti resnice. Kar najpogosteje ne drži in je zgolj del občega podcenjevalnega odnosa starejših do otrok.

Če laži v medosebnih in intimnih odnosih na splošno ne sprejemamo in menimo, da je laganje za zaupanje - kot temelj vsakega dobrega odnosa - pogubno, je zanimivo, kako drugače gledamo na laži politikov, medijev, drugih javnih in vplivnih oseb. To, da nam tisti, ki naj bi bili demokratično izvoljeni za zaščito in predstavljanje naših interesov, lažejo in zavajajo, nas sploh ne preseneča. Takšne laži so del politične folklore in ko lažnive kljukce ujemamo na laži, jim tudi nerodno ni več. Ni tistega pričakovanega sramu, za katerega se trudi vsak pošten starš.

V ta okvir sodijo tudi aktualne “lažne novice”, zavajajoče ali povsem lažne informacije, ki se jih predstavlja kot dejstva, resnico in katerih cilj je pridobivanje osebnih koristi, škoditi ugledu drugih ali enostavno zaslužiti več. K vzponu lažnih novic so znatno pripomogli socialni mediji, ki zajamejo brezmejne anonimne množice in preko računalniških algoritmov brezsramno vplivajo na naše potrošniške navade, vrednote in volilne preference. In tako kreirajo našo realnost in svet, v katerem živimo. V primerjavi s to dimenzijo so dobre, stare laži brezsramno izrečene iz oči v oči, mala malica.


Preberite še


Najbolj brano