Mi gremo na morje v Portorož
Vlado Kreslin je v pesmi potoval iz Goričkega v Piran, Magnifico iz Ljubljane v Portorož in četudi sta v strunjanskem drevoredu padla v po polžje premikajočo se kolono vozil, ob kateri je še pešec hitrejši, ter komaj dobila parkirno mesto, ohranja slovenska obala s svojim najbolj obiskanim obmorskim letoviščem, Portorožem, karizmatično moč. Kot domačini je vedno ne razumemo najbolje, zato pa imamo Štajerce, Dolenjce, Gorenjce, ki nam to magijo hitro razložijo.
“Portorož je tak fajn,” rada pove teta Vladka iz Maribora. “Midva z Brankecom se usedema in gledama morje, počakama še sončni zahod, te pa grema na sprehod in to je to. Kaj češ več?” Portorož so peščene plaže in pomoli, nočno kopanje in bosonoga zabava do jutranjih ur, školjke in sardelice, mehiški takos in balkanska lepinja, koncert Tomija Purića in sočasno najslabši turbofolk iz gostilniškega zvočnika, ki kot da nikoli ne ugasne. Portorož sta tudi milijone evrov vreden hotel Kempinski in sramotno propadajoča Taverna, petični butiki in nekaj centov vredna kitajska bižuterija. Portorož so nasprotja; in četudi nekatera prav bolijo, ostajajo.
Portorož sta tudi milijone evrov vreden hotel Kempinski in sramotno propadajoča Taverna, petični butiki in nekaj centov vredna kitajska bižuterija.
Ampak najljubša destinacija tete Vladke se ne da, saj živi od turizma. Hoteli in restavracije so odprti, četudi jim je v nekem trenutku tudi zmanjkalo primernega kadra, ki je pod pritiskom korona ukrepov izgubil službo in si moral poiskati novo. Izven turizma in gostinstva, seveda. Marketinške akcije vabijo domače in tuje goste ter dejavnosti zanje razpredajo ne le ob morju, pač pa predvsem na istrskem podeželju, ki aktivno vabi v zeleno, tiho naravo. Le prebiti se je potrebno skozi kolone vozil, ki čakajo na mejnih prehodih Sečovlje in Dragonja, pa sta Padna, Sveti Peter ali Nova vas res na dosegu roke. Portoroške vrtnice cvetijo, na težave s fekalijami, ki občasno pobegnejo v modro morje, pozabljamo hitreje kot zlata ribica ter si s sončnimi očali na nosu in dva evra vredno sladoledno kepico raje zamislimo, da je pod poletnim soncem vse lepo in prav.
Portorož ni vedno super. Če si domačin, se tolčeš po glavi zaradi parkirnega mesta, visokih cen hrane, pomanjkanja delovnih mest. A ko pride teta Vladka in se z ljubeznijo zazre v to mesto rož, se predaš. Drži, takšnega sončnega zahoda nima nihče na svetu.