Podganji in polžji strupi - nevarnost za pse in mačke

Kljub temu da je pomlad že za nami, so se letos vrtni škodljivci pojavili nekoliko kasneje. Ob ugodnih pogojih, ko je hrane na pretek, so najpogostejši glodavci miši, pojedino na zelenjavi pa si privoščijo tudi polži. Slednji so predvsem trn v peti vrtičkarjem, saj lahko v nekaj dneh požrejo večino bujno rastočega zelenjavnega pridelka.

Z mišmi je na zelenjavnem vrtu manjši problem, se pa te lahko zadržujejo v slami in senu, ki lahko služi tudi kot zastirka, pogosteje pa jih ob množičnem razmnoževanju lahko najdemo tako rekoč povsod, v jaških, v kleteh, povsod tam, kjer za sebe in svoj naraščaj lahko najdejo dovolj hrane. Če so polži kot prenašalci bolezni nepomembni, pa so miši živali, ki lahko prenašajo različne bolezni. Med najpomembnejšimi boleznimi, ki se prenašajo na živali, pa tudi ljudi, je leptospiroza, ki jo povzročajo različne podvrste te velike skupine bakterij.

Bogata letina hrane je razlog, da so se miši letos izjemno uspešno razmnožile in v nekaterih delih Slovenije lahko govorimo o pravi invaziji. Veliko deževnih dni pa nudi ugodne pogoje za uspešno razmnoževanje polžev. Tako enih kot drugih se vsaj v bližini domov želimo znebiti in pogosto posežemo po strupih, ki predstavljajo hudo nevarnost za pse, pa tudi za mačke. Strupi, ki se uporabljajo za miši, se po svoji sestavi in načinu delovanja močno razlikujejo, posledično pa tudi pri psih in mačkah povzročijo povsem različne znake zastrupitve.

Najpomembnejše je čimprejšnje ukrepanje, zato ne razmišljajte in obiščite najbližjo nujno veterinarsko pomoč.

Za miši se uporabljajo t.i. rodenticiti, ki večinoma povzročajo motnje v strjevanju krvi, čeprav gre za različne substance, ki se razlikujejo glede na hitrost delovanja po zaužitju, pa tudi podrobnosti v mehanizmu njihovega delovanja. Znaki zastrupitve so praktično enaki, njihova resnost pa odvisna od količine zaužitega strupa. Zaradi različnih substanc, ki sestavljajo te preparate, lahko v organizmu delujejo različno dolgo.

Povsem drugačne znake zastrupitve povzročijo strupi, ki jih uporabljamo za uničevanje polžev. Večinoma gre za t.i. organofosfate, ki so živčni strupi. Že nekaj minut po zaužitju se pri živali pojavi slabost z bruhanjem, kmalu za tem pa tudi živčni znaki, kot so tresenje in krči, ki pogosto lahko vodijo tudi v pogin. Ker so ti strupi največkrat obarvani modro ali zeleno, zastrupitev prepoznamo že po obarvani izbruhani vsebini. Tudi znaki zastrupitve običajno nedvoumno potrjujejo diagnozo. Zdravljenje je simptomatsko in ob hitrem ukrepanju tudi pogosto uspešno. Najpomembnejše je čimprejšnje ukrepanje, zato ne razmišljajte in obiščite najbližjo nujno veterinarsko pomoč.

Pri rodenticitih se znaki pojavijo z zamikom, lahko tudi več dni in celo tednov in so povsem drugačni in manj izraziti. V primeru, da je ste vašo žival zasačili pri uživanju katerega od teh pripravkov, je prvi priporočljiv ukrep povzročitev bruhanja in v nekaterih primerih tudi izpiranje želodca. Ker resorbicja strupa traja približno uro do dve, je to čas, ko je smiselno obiskati veterinarja. Pogosto pa zaužitje spregledamo, zato se strup resorbira in glede na količino in jakost strupa povzroči motnje v strjevanju krvi. Laboratorijske preiskave ob sumu zastrupitve to lahko potrdijo. Spontane krvavitve se lahko pojavijo kjerkoli v telesu. Pri vidnih krvavitvah, kot je npr. krvav urin, krvavitev iz dlesni ali nosu, ni težko posumiti na možnost zastrupitve. Drugače pa je, če živali krvavijo v telesne votline, kar opazimo z zamikom, ko se slabša tudi splošno stanje, ki je posledica izgube krvi, ki vodi v anemijo ali slabokrvnost, pa tudi t.i. hipovolemični šok pri večjih izgubah krvi.

Poleg nadomeščanja predvsem vitamina K, ki je ključni povzročitelj motenj v strjevanju krvi ob zastrupitvah z rodenticidi, huje prizadete živali potrebujejo intenzivno podporno terapijo z nadomeščanjem tekočine ter uravnavanjem drugih pomembnih elementov za uravnoteženo delovanje vitalnih organskih sistemov. Nekateri naši pacienti potrebujejo tudi transfuzijo. Odlašanje z zdravljenjem in pomanjkljiva podporna terapija je za žival lahko tudi usodno. Zdravljenje kasneje poteka v domači oskrbi in traja do šest tednov. Uspešnost zdravljenja moramo tudi redno spremljati.

Pri polaganju strupov moramo pomisliti na možnost zastrupitve živali, zato jih polagamo tako, da kolikor je le mogoče domačim živalim preprečimo dostop do njih. Najboljša preventiva pa je nadzor nad našimi ljubljenci, kar zajema tudi spremljanje in sprotno odstranjevanje predvsem poginulih glodavcev. V primeru suma zastrupitve, če je le mogoče, k veterinarju prinesite tudi embalažo uporabljenega strupa, na kateri je navedena natančna sestava, ki nam je v pomoč pri zdravljenju.


Najbolj brano