Vrata v svežo in močno literaturo

Portugalska literatura kaže izjemno moč, ki se je gradila skozi stoletja in danes označuje enega bolj raznolikih evropskih literarnih tokov z izjemnimi avtorji ter avtoricami, katerih del - 21 za 21. stoletje - je izbran tudi v vileniški antologiji sodobne portugalske književnosti, naslovljeni A luz do sol calada - Tiha sončna svetloba.

 Antologijo portugalske literature bodo  
krasila  Vrata postaje, ki jih je Manuel  
Amado (1938-2019) naslikal leta 1986.
Antologijo portugalske literature bodo krasila Vrata postaje, ki jih je Manuel Amado (1938-2019) naslikal leta 1986.  

Portugalska literatura v veliki družini nacionalnih književnosti Evrope (kolikor sploh še lahko govorimo o nacionalnih literaturah) stoji na enem od skrajnih robov evropske celine in tam pogosto ostaja oddaljena od zavesti številnih slovenskih bralcev, z izjemo vsem znanih velikanov portugalske in svetovne književnosti, kot so Luís de Camões, Fernando Pessoa in Nobelov nagrajenec za književnost José Saramago.

Za izbor del 21 avtorjev in avtoric, ki predstavlja dinamično prepletanje slogov in umetniških zvrsti, sva odgovorna podpisani slovenski urednik in sourednik Ricardo Marques, portugalski pesnik, doktor literarnih znanosti in velik prijatelj slovenske kulture, s katerim sva slovenskemu bralcu želela predstaviti trenutno najbolj sveže glasove portugalske literature, a hkrati tudi najpomembnejše akterje literarnega razvoja in ustvarjanja zadnjih desetletjih na portugalskih tleh. Ob sestavljanju antologije sva prepoznavala mnoge sorodnosti med slovensko in portugalsko literaturo in kulturo; obe družbi se zaznavata kot naroda literatov, se na trenutke počutita premajhni ali celo omejeni v kanonu evropske kulture, četudi prinašata svežo in močno literaturo. Pri tem ne gre spregledati mnogih posebnosti, ki družijo oba naroda, denimo skoraj brezhibno izgovorjavo šumnikov slovenske abecede pri portugalskih prijateljih, posredno navezavo srednjeevropske melanholije s portugalskim saudadom (četudi ta premore več koprnenja), precejšnjo sorodnost kurenta s caretom, kavarniško kulturo in vinsko raznolikost pa tudi zagledanost v prostor zunaj in na morje, ki ima sicer pri Portugalcih nekoliko drugačno konotacijo kot pri Slovencih. Podobnosti in razlike vselej bogatijo obe strani, pri čemer je prav dvojnost (ali morda pri nas dvojina) značilna za portugalsko kulturo in dušo, ki je tudi metaforično razpeta med tradicijo in sodobnostjo.

Na Portugalskem, kjer sicer poznajo določeno zazrtost v preteklost oziroma ostanke tradicije, ki jih je na naših tleh kapitalizem žal že davno pokopal, že dolgo ne velja zgolj zakon trojnega F - fado, football, Fatima (četudi je treba priznati, da slogana v nekaterih primerih ne kaže spregledati) -, saj se država in njena kultura ponovno na široko odpirata zunanjemu svetu in svetu znotraj sebe poglabljata svež, a kulturno prepoznaven portugalski značaj. Portugalski jezik danes v Evropi velja za tretji najpogosteje govorjeni materni jezik, vključno z nekdanjimi kolonijami pa se portugalska literatura kaže kot pomemben posrednik med različnimi kulturami in književnimi trendi. To se dobro zrcali tudi na naslovnici pričujoče antologije, ki je delo portugalskega umetnika Manuela Amada - njegova slika A porta da estação (Vrata postaje, 1986) bralce namreč pelje skozi vrata med vrstice in verze, ki danes gradijo sodobno portugalsko književnost. Z odličnimi slovenskimi prevodi vas torej vabim, da stopite skozi ta vrata, se poglobite v izbor portugalske sodobne književnosti in se prepustite prepihu skrajnosti, odprtosti oceana na eni strani in zaprtosti stare celine na drugi, ki prinašata vse potrebne vpoglede v daljavo in morebiti še v neznano.

Odlomek iz spremne besede; Aljaž Koprivnikar je slovenski sourednik antologije.


Najbolj brano