Josef Winkler, upornik z veliko razlogi

Nagrado 36. mednarodnega literarnega festivala Vilenica bo v soboto, 11. septembra, v kraški jami prejel Josef Winkler. Osrednja tema letošnjega festivala Strah in pogum bi bila lahko tudi vodilo življenja in opusa tega nadvse aktualnega avstrijskega pisatelja, ki neutrudno opozarja, da nacizem s koncem vojne nikakor ni izginil, in neizprosno opominja, da smo minljivi.

Josef Winkler na fotografiji, ki jo je posnela hči Siri, pozira v slogu 
svojega trenutno najljubšega pisatelja W. Somerseta Maughama.  Foto: Siri Winkler
Josef Winkler na fotografiji, ki jo je posnela hči Siri, pozira v slogu svojega trenutno najljubšega pisatelja W. Somerseta Maughama.  Foto: Siri Winkler

Josef Winkler se je rodil leta 1953 na severu Koroške, v okolju, zanj pregrobem že od začetka. V strahu pred nasilnim očetom ter v strahu za življenje zatirane in zaradi medvojne smrti bratov strte in molčeče matere je hrepenel po tolažilnih besedah in podobah, ki jih v hiši brez knjig ni našel. Podobno kot rojaka Florjan Lipuš in Peter Handke, ki sta vplivala nanj, je v umetnosti nenaklonjenem povojnem obdobju moč poetičnega prvič zaslutil v cerkvenih litanijah, katerih ritem je prevzel in vse do danes zaznamuje obsesivno ritmično melodiko njegovih del, čeprav je že prav kmalu razkrinkal zlaganost vaške pobožnosti, prav tako utemeljene na ustrahovanju. Upiral se je s telesom in z duhom: z nepokorščino očetu, kršil je patriarhalne tabuje podeželskega okolja, predvsem pa ni molčal o stvareh, o katerih “se ne govori”. Zatekal se je v branje (pozneje tudi film) ter si v okolju, v katerem je bila vsaka beseda ukaz ali očitek, ustvaril svoj jezik in specifičen, mikroskopski način opisovanja. Vsak boleč dogodek kompulzivno opiše tolikokrat, da ga s pripovednim ritualom postopoma predela.

Pisati je začel, da bi ostal priseben, da bi ostal živ. Pripada uporniški povojni generaciji “skrunilcev gnezda” (Nestbeschmutzer), ki se je predvsem v avstrijski književnosti zoperstavljala generaciji staršev in jo simbolno obsodila, saj prave denacifikacije na ravni države ni bilo. Gre za več kot le slutnjo, da so bili predniki zločinci. V vaški gostilni in za domačim zapečkom so pripovedovali o svojih vojaških podvigih, predvsem pa se niso nikdar spremenili. Nacizem ni le politični režim, je način vsakodnevne diskriminatorne komunikacije v družini in družbi, je nesprejemanje drugačnosti tudi na osebni ravni, je pridiganje preživetih dogem z namenom ohranjanja lastne premoči in zatiranja drugih.

Razkošje, veselje, velika čast!

“To je razkošje! Novica o nagradi me je razveselila, tembolj ker jo bom dobil v Sloveniji, kar bo zame prav poseben dogodek,” je za Primorske novice povedal Josef Winkler. “Poznam kar nekaj vileniških nagrajencev in sem zelo ponosen, da bom med njimi.”

Pisatelj, ki živi v Celovcu, pogosto obišče tako Slovenijo kakor Italijo in zelo dobro pozna slovensko literaturo na avstrijskem Koroškem: “Kot predsednik Avstrijskega senata za umetnost sem imel posebno čast - sodeloval sem pri odločitvi, da veliko avstrijsko državno nagrado prejme veliki koroški Slovenec Florjan Lipuš.”

Obsežni opus, za katerega je Winkler med drugim prejel najvišjo nemško književno, Büchnerjevo nagrado ter avstrijsko državno nagrado za umetnost, se začne s trilogijo o Koroški. Divja Koroška (1979-1982) je izbruhnila iz njega in z jeznim, obtožujočim, a izredno izpiljenim in melodičnim slogom navdušila pisateljske kolege in založbo Suhrkamp, pri kateri njegova dela izhajajo vse do danes. Gre za prikaz lika uporniškega sina, tiranskega očeta in zatirane matere, ki ostajajo triada njegovih del o Koroški vse do poslovilnih tekstov ob smrti staršev, ki sta oba doživela visoko starost. Od očeta se je poslovil v delu Roppongi. Rekviem za očeta (2007, v prevodu Lučke Jenčič leta 2012 v zbirki Austriaca pri celovški Mohorjevi), kjer obravnava odnos do očeta, ki je sinu - pisatelju - nekoč celo ponudil, naj o njem - očetu - piše, karkoli želi, le druge vaščane naj pusti pri miru, hkrati pa mu je prepovedal priti na svoj pogreb. Od matere se je poslovil v delu Mati in svinčnik (2013).

Domače vasi in zlaganosti sovaščanov (ki so mu po izidu grozili s tožbami) se je lotil v baročno mračnem Ko bo nekoč tako daleč (1998; v prevodu Amalije Maček je leta 2006 prav tako izšel v zbirki Austriaca), v katerem opisuje, kako so drug za drugim umirali ljudje iz njegove vasi. Leta 2010 je v ljubljanskem Mini teatru celoten roman v devetih urah prebral igralec Marko Mandić.

Winker se je k domači vasi nazadnje vrnil v delu Poberi se, oče ali Smrt zapiši mi v srce (2018). Pogosto je uporabljal metaforo, da njegova vas jé z nacizmom zastrupljen kruh, zelenjavo, ki jo napaja voda s pokopališča ... Pred nekaj leti se je pokazalo, da je bil nacistični množični morilec slovensko-tržaških korenin Odilo Globočnik, potem ko je vpričo britanskih sil storil samomor s kapsulo ciankalija, zakopan prav na občinski njivi, kjer sta pisateljev oče in ded pridelovala pšenico.

Koroška je svet v malem, avtorjev laboratorij, v katerem preučuje toksične klice, a njegov opus ni omejen le na to območje. Nasprotje ozkosti domače vasi je našel v slikovitem Rimu, ki ga je prevzel z vzporednostjo zgodovinske veličine, filmskega blišča in vsakdanje bede stranskih uličic, ki jo prikazuje v svojem največkrat prevedenem, konciznem delu Natura morta (1980). Njegovo filmsko oko se sprehaja po živo pisani tržnici, opazuje trzanje rib na tržnici in se poistoveti s trpljenjem revnega dečka. Prometne nezgode, v katerih umrejo otroci, so še ena od nevralgičnih točk, h katerim se avtor vedno znova vrača. Zdi se, da so otroci edino, kar mu je sveto in izvzeto iz njegovega zajedljivo mračnega prikaza sveta.

Še dlje pa se je od Koroške oddaljil v potovanjih in zapisih iz Indije, ki ga je presunila s še brutalnejšim odnosom do socialno šibkejših ter z duhovnim, a za zahodnega obiskovalca prav tako šokantno naturalističnim odnosom do smrti. Pod vtisom doživetega je napisal roman Domra. Na obrežju Gangesa (1996), ki nikakor ni lahko čtivo, saj se mora bralec prebiti skozi neskončen niz podrobnih opisov minljivosti.

Winkler je znan tudi po tem, da velikodušno spodbuja mlajše generacije pisateljic in pisateljev, v slovenščini pa je prisoten še s knjigo iz leta 2008 Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem (v prevodu Amalije Maček je leta 2013 izšla pri Literaturi), ki je nekakšen destilat celotnega pisateljevega opusa. Obsega vse postaje od Koroške, Indije do Mehike, pisatelj pa vzpostavlja tudi dialog z njemu dragimi kolegi.

iz utemeljitve nagrade, ki jo je pripravila Amalija Maček, članica žirije Vilenice.


Najbolj brano