Biti poseben je lahko prekleto osamljen občutek

Rad igra nogomet in košarko, na rokah se mu poznajo mišice in ko jih pokaže ter jaz njemu še svoje, pove eno najmočnejših besed iz še neizdanega slovarja štajerščine - znamenito besedo “itak”. Ta beseda v sebi nosi pozitivno ali negativno moč. “Itak ti ne bo uspelo!” je stavek, ki smo ga nekateri navajeni, kot da je sestavni del našega genskega zapisa. Zagotovo je njegova vibracija drugačna od tiste, ki nam jo sporoča, ko je sestavljen nekako tako: “Itak ti bo uspelo, saj si močan, pojdi naprej po svoji poti!”

In Val Asta, mladostnik iz zaselka pod Koštabono, ki smo ga imeli čast spoznati v živo, je iz besede “itak” potegnil njeno pozitivno bistvo. On gre naprej skozi življenje, ve kaj hoče in česa noče, koga in kaj ljubi. Hoče igrati nogomet in košarko ter hoče postati pomočnik natakarja, kuharja ali vrtnarja. Ker je tega sposoben in ga to veseli.

Bili so časi, neko preteklo življenje pred desetletjem, ko bi lahko v naročju držala ne enega, temveč dva otroka s posebnimi potrebami. Bili so časi, ko sem bila prepričana, da ju hočem odnesti domov, četudi bi jima manjkala polovica glave, in časi, ko sem bila hvaležna, da je življenje odločilo in ju osvobodilo njunega trpljenja.

Na dragocene, posebne otroke naša družba še zmeraj gleda kot na bitja, ki s seboj nosijo samo težave, se niso sposobna razviti, učiti ali živeti samostojno. Ni dojemanja, da imajo naravne talente, predvsem umetniške, in velik občutek za soljudi, saj s svojimi občutljivimi antenami zaznavajo naše žalosti ter jim ni vseeno.

Že ko se rodi, je novorojenček s posebnimi potrebami deležen posebnega odnosa. Takšnega v rokavicah, na distanco, ko je nameščen v inkubator, nepremostljivih nekaj centimetrov daleč od materinega in očetovega objema, sočasno pa dovolj blizu, da ga lahko gledaš, šteješ njegove vdihe in izdihe, se ga ves razkužen previdno dotikaš s konicami prstov, se učiš novih strokovnih pojmov, kot je saturacija krvi, in predvsem upaš, da bo vse dobro. Tudi takrat, ko ni dobro in ti strokovno osebje raje ne pove ničesar ali pa zelo, zelo malo.

Nekatere mame so se že zarana poslovile od svojih posebnih otrok in četudi so rodile še enkrat, in to zdravega otroka, so z ušesom vedno zastrigle ob omembi teh posebnih bitij. Pri sebi so stiskale pesti za malo Sofijo, za katero se je mama Petra Greiner bojevala kot levinja. Popravek - kot dve levinji. Še prej pa za Vala Asto, malega Istrana iz zaselka pod Koštabono, ki se je ob brezpogojni ljubezni in spodbudi staršev razvil v bojevnika svetlobe. Te dni bo prejel zaključno osnovnošolsko spričevalo, v svoji modrosti pa nam je zaupal ta stavek: “Vsak človek si mora poiskati svojo pot do svetlobe.”

Ko te zaobjame modrost, ki se ne napaja iz naših plitkih mlak in mlakuž, temveč iz čistega izvira, se zaveš, da bi rad takšnega mladega človeka, kot je Val, srečal še kdaj v življenju. Bil njegov sodelavec, kolega, blizu mirni, jasni energiji, ki nima dvomov, kaj hoče od življenja, ki nikogar ne rani in v sebi ne nosi zlobe.

Otroci, kot je Val, s svojim rojstvom lahko premikajo tektonske plošče, na katerih leži družba. Nenazadnje je zaradi njega nastal center za downov sindrom, Planet47, kjer njegova starša Gaia in Alan Asta razvijata drugačne pristope ter sočasno ugotavljata, da so čustva in čustvena inteligenca neprecenljivo pomembnejši od razuma. Morda bo uspel njegov načrt, da bi pridobil izobrazbo pomočnika natakarja ali kuharja, pomočnika vrtnarja, saj nas navdaja s prepričanjem, da pod svetlim soncem ne hodi človek, ki bi z večjim veseljem izkazovalo skrb do krožnikov, loncev, sadja in zelenjave. Ki bi znal prav vsak dan v življenju okoli sebe povedati, da je lepo. Kot pove svoji mami, ko jo v objektiv ujame naš fotograf: “Lepa si.”

Na dragocene, posebne otroke naša družba še zmeraj gleda kot na bitja, ki s seboj nosijo samo težave, se niso sposobna razviti, učiti ali živeti samostojno. Ni dojemanja, da lahko napredujejo kot normalno razviti ljudje, a z določeno zamudo v umskem, govornem in motoričnem razvoju. Da imajo naravne talente, predvsem umetniške, in velik občutek za soljudi, saj s svojimi občutljivimi antenami zaznavajo naše žalosti ter jim ni vseeno.

Val, Gaia in Alan Asta znova orjejo ledino in rušijo stereotipe o otrocih s posebnimi potrebami. To počnejo mirno in z nasmehom, saj so njihove korenine čvrste in ne dvomijo vase. Naučili so se, da največje boje izbojujemo, ko držimo skupaj. Tokrat so moči združili v prid poklicni šoli v Istri, ki bi Valu in ostalim sposobnim posebnim otrokom omogočila poklicni razvoj in zadovoljila občutek samostojnosti. Kajti oni to zmorejo in naša dolžnost je, da jih pri tem ne oviramo. “Itak!” bi dodal Val Asta.


Najbolj brano