Demokrat in njegova zaušnica

Francoski predsednik Emmanuel Macron nima dobrega tedna. Vsaj ne tedna, ki bi se dobro začel. Včeraj se je odpravil na prijetno pot v okolico Valence. Obiskal je Tain-l'Hermitage, zelo slikovito mestece ob Roni, obdano z vinogradi. In šel je na obisk v kuharsko šolo. Kaj boljšega. Med nasmejane mlade ljudi, ki se učijo najlepšega in najbolj francoskega poklica na svetu.

Zunaj so ga ob nizkih ograjah čakali ljudje, dobro razpoloženi, poletno prešerni, z mobilnimi telefoni in psi na povodcih. Predsednik je hodil v sami srajci in veselo ploskal z rokami. Ampak potem je nenadoma dobil zaušnico. Ne metaforične, preko twiterja, od političnega nasprotnika ali posebej srboritega civilno družbenega gibanja. Ampak dobesedno, ročno zaušnico, klof, ali “pataf”, kot rečemo na Primorskem, direktno na levo lice. Moški se je s predsednikom najprej rokoval in še preden je spustil njegovo desnico, je z levico udaril, natančno in bliskovito. Moškega so varnostniki podrli na tla. Macron pa se je hitro zbral in z občudovanja vredno samozavestjo nadaljeval rokovanje z oboževalci, zbranimi ob ograji.

Ne rečem, da si je Emmanuel Macron zaslužil tisto klofuto, bog ne daj. Ampak o tem, da politiki od časa do časa koristi kakšen pataf. O tem pa ni nobenega dvoma.

Če pomislimo, čisto običajna politična zgodba. S psi na povodcih, karavano in tako naprej. Na ulicah Valence je bilo po incidentu malo več policistov, so poročali očividci. Vrla žendarmerija je javila, da so moškega aretirali, in še enega zraven ter ju zaslišujejo. Hitro so se pojavile izjave o tem, da se je na idilični francoski poletni dan zgodil napad na demokracijo. In francoski prvi minister Jean Castex je pred skupščino dejal, da demokracija predpostavlja razpravo in legitimno nestrinjanje, v nobenem primeru pa ne sme prinesti nasilja in verbalnih, kaj šele fizičnih napadov. Ma kaj res?

Ne da bi človek branil tipa, ki klofta nemočne ljudi srednjih let v sami srajci, ali tipa, ki sredi epidemije z motorko straši pred parlamentom. Malo verjetno, da so to karakterji, ki bi jih povprečen Francoz ali Slovenec povabil na piknik. Ampak vznesena, naivna ugotovitev, da v demokraciji ni prostora za nasilje, je vseeno smešna. Pa ne le zato, ker je tip, ki je klofnil francoskega predsednika, v imenu demokracije pristal na trebuhu na tleh z rokama zvitima na hrbtu.

Pustimo, da je bila demokracija rojena v krvavem nasilju. V Franciji. Pustimo, da se demokracija skupaj s človekovimi pravicami in tržnim kapitalizmom uveljavlja z daljinsko vodenimi raketami in brezpilotniki. Na Bližnjem vzhodu in še kje. Pustimo, da se demokratično izvoljeni predstavniki za zabavo ljudstva redno obkladajo z najbolj domiselnimi zmerljivkami in se včasih drug drugega lotijo tudi s pestmi, celo v Veliki Britaniji, kjer so ljudje ja vljudni. V zadnjem desetletju je tudi vsakdanji, mirnodobni politični dialog v številnih parlamentarnih demokracijah postal eno samo nasilje.

In kdor misli, da ni tako, naj gre to povedat priseljencem, ženskam, ki so se odločile za splav, muslimanom tu in kristjanom tam, istospolno usmerjenim, brezposelnim, pripadnikom manjšin, ljudem z alternativnim življenjskim slogom, tatuji, čudnimi frizurami in številnim drugim skupinam posameznikov, ki niso predsedniki ničesar in jih, ko stopajo iz stavb, običajno nihče ne čaka, ampak jih demokracija 21. stoletja meče na tla v imenu ciljev in ambicij, ki imajo bolj malo opraviti z ideali in veliko opraviti z denarjem, vplivom in močjo.

Včasih človek, ki ni skladen z oblastjo, in demokracija je oblika oblasti pa čeprav, kot pravi tisti ponarodel rek, najboljša od najslabših, izgubi potrpljenje. Ne rečem, da je to prav. Ne rečem, da si je Emmanuel Macron zaslužil tisto klofuto, bog ne daj. Ampak o tem, da politiki od časa do časa koristi kakšen “pataf”. O tem pa ni nobenega dvoma.


Preberite še


Najbolj brano