Kjer je “kraševec”, ni zveri in tatov
Slabemu vremenu in omejitvam zaradi covida-19 navkljub se je v nedeljo v Štanjelu zbralo lepo število kraških ovčarjev in njihovih lastnikov. Na tretjem Dnevu kraških ovčarjev so podelili nekaj nagrad in premierno predvajali film Sinovi burje, ki bo na SLO 1 na sporedu 15. junija ob 20.55.
ŠTANJEL
> Kraški ovčar je slovenska avtohtona pasma psov, ki je bila v letih po drugi vojni močno ogrožena, a so se slovenski kinologi in rejci zavzeli ter (za zdaj) omejili njeno izumrtje.
Povpraševanja po kraških ovčarjih je
Kraški rejec kraških ovčarjev Davorin Lisjak pove, da je teh psov v Sloveniji približno 1000, vendar njihovo število ne narašča več, ampak miruje. Ob tem Lisjak, ki ima doma samca in samico, oba sta osemkratna šampijona, poudarja, da je vzreja mladičev te pasme zahtevna ravno zato, ker jih je malo, ter da terja veliko znanja in skrbi.
Priznanja vzrediteljem kraških ovčarjev
Kinološka zveza Slovenije je na pobudo Kluba kraških ovčarjev Slovenije podelila priznanja dolgoletnim vzrediteljem: Damjanu Vitezu (psarna Kamengora), Emilu Pižmohtu (Pižmohtova), Branki K. Sluga (Vršnik), Viktorju Krenu (Lumivik) in Francu Kiseljaku (Srednjedravska). Komisija otrok in pes pa je podelila naslov Mlada kinologinja leta Piji Šerjak in naslov častnega članstva Janiju Čarmanu, Mateji Šteferl in Blažu Vehovarju.
“Povpraševanje po tej pasmi je, v večini jih oddamo po Sloveniji, nekaj pa na Češko, Poljsko, v Italijo. Letos smo imeli devet mladičev, med njimi le enega samčka, ki pa jih imajo lastniki raje kot samičke, čeprav imamo z vsemi lastniki samičk zelo dobre izkušnje. Ponavadi gredo naši mladiči na kmetije, na podeželje, pa tudi v družine z manjšimi otroki,” izpostavi Lisjak. Prejšnji teden je svoje pse predstavil na dutovski osnovni šoli. “Zlasti devetošolci so se zelo zanimali za kraškega ovčarja, postavljali so zanimiva, konkretna vprašanja.”
V Sloveniji 50 čuvajev
Slikar Blaž Vehovar, predsednik Kluba kraških ovčarjev Slovenije, njihov velik ljubitelj in dober poznavalec, pa poudarja, da je bil kraški ovčar stoletja vzgajan za varovanje črede ovac in koz na Krasu. “Dandanes pa to postaja družinski pes, veliko jih živi tudi že v mestih. Vendar ostaja odličen čuvaj čred, v Sloveniji imamo v tej funkciji vsaj 50 psov in pri njih ne beležimo prav nobenega napada zveri,” poudari Vehovar.
Dokumentarec o kraškem ovčarju
Kamera kraškega ovčarja z imenom Kras spremlja od skotitve, prek male pastirske šole v psarni Pižmohtovi v cerkljanskih hribih pa vse do prvega leta starosti, ko na kmetiji Kržič na Sv. Ani nad Podpečjo postane pravi pastirski pes. Vzporedno film govori tudi o drugem sinu burje - slovenskem volku. V ta svet nas popelje znameniti biolog dr. Miha Krofel, ki proučuje volkove po celi Evropi. S Krasa nas odpelje v Nemčijo, Avstrijo in do Trenta v Italiji, kjer danes živi najslavnejši slovenski volk Slavc, ki je leta 2012 v evropskih Alpah po 130 letih spet naselil volčjo populacijo. Zgodba o Krasu in Slavcu je poklon kraškemu ovčarju, zadnji slovenski avtohtoni pasmi, in odgovor na pritiske politike, ki je hotela zdesetkati volčjo populacijo.
V nedeljo je več deset teh lepih kosmatincev, rečejo jim kar kraševci, paradiralo po starem delu Štanjela, kjer so zvečer premierno predstavili dokumentarni film režiserja Mihe Čelarja z naslovom Sinovi burje - Zgodbe o vrnitvi kraškega ovčarja na mejo med človeka in volka. “Film je nastal spontano, navdušila me je Vehovarjeva knjiga z enakim naslovom, potem je v javnosti odjeknila novica, da zavod za gozdove uvaja program vzreje pastirskih psov, ki bi živinorejce obvarovali divjih zveri ..., pa smo poiskali te kraševčke in jih ujeli na filmski trak,” pojasni Čelar. Film je nastal v produkciji Astral filma, za RTV Slovenija ter s podporo Slovenskega filmskega centra in Programa razvoja podeželja pri ministrstvu za kmetijstvo.
Pozno priznana pasma
Sicer je bila šele leta 1968 pasma končno priznana pod imenom kraški ovčar (prej je bil ilirski ovčar), za kar gre zasluga slovenskim kinologom, ki so se borili za njen obstanek. Njihov starosta Miroslav Zidar pravi, da je bilo leta 1956 v rodovniško knjigo vpisanih le 44 kraških ovčarjev, zato je bila pasma močno ogrožena. “V zadnjem času se stanje izboljšuje. Ljudje se vse bolj zavedajo, da je to naš pes. So tudi izredni čuvaji. Kar pride prav tudi v današnjih časih. Tatovi se hiše, kjer je doma kraševec, ne bodo dotaknili.”
V nedeljo so v štanjelskem gradu odprli tudi razstavo slik in fotografij Blaža Vehovarja na temo kraškega ovčarja.