Dvanajst zapovedi
Brez panike, ne gre za nadgradnjo znanih desetih, ki naj bi jih bojda vsemogočni tam nekje na gori Sinaj lastnoročno napisal in prek pooblaščenega posrednika predal v uporabo svojemu neukemu ljudstvu.
In dejansko sploh ne gre za zapovedi in tudi ne za vsemogočnega ali katerega od njegovih pooblaščencev. Naslov tokratnega bučanja je pravzaprav nekakšen lovilec pozornosti. Tako kot jumbo plakati, ki jih zadnje čase videvam ob avtocesti in na katerih strokovnjak davčnega prava, sicer tudi Janezov dobri znanec, vabi neuko ljudstvo k ustanavljanju podjetij v Bosni in Hercegovini. Zakaj ravno tam, si lahko natančno preberemo na spletni strani, a povedano preprosto, gre za to, da boste plačali manj ali nič davkov, da je tam cenejša delovna sila, da imate možnost neomejenega dviga gotovine z računa podjetja, da ni izmenjave podatkov z EU o bančnih transakcijah in lastnikih računov in da ne sporočajo podatkov slovenskim davčnim organom.
Doseganje dobrega okoljskega stanja morja je predvsem naloga vseh tistih sektorjev in dejavnosti, ki iz morja jemljejo, ki vanj posegajo, ki po njem prevažajo in ki vanj izpuščajo in odlagajo.
Skratka, vi boste imeli več, dežela na nategnjeni strani Alp manj, dežela sedeža podjetja pa tudi ne prav veliko, če sploh kaj. Da o tistih dveh iz omenjenih desetih zapovedi, ki omenjajo krajo in prisvajanje tujega, niti ne govorimo. A kot rečeno, zapovedi v naslovu so bolj kot ne vaba in nimajo nikakršne zveze s tokratnim bučanjem. Drži pa število. Dvanajst. Ne zapovedi, pač pa priporočil. Povod za tokratno bučanje je namreč, poleg jutrišnjega svetovnega dneva okolja, tudi ducat priporočil, ki jih je skupina raziskovalcev z vseh koncev Evrope zapisala na osnovi analize izzivov, priložnosti in ovir na področju ohranjanja evropskih morij. Stvari v slednjih namreč niso rožnate. Ali pa zelene, če uporabim trenutno najpopularnejši semafor, to je semafor, namenjen spremljanju resnosti epidemije.
V skladu s slednjim bi najbrž lahko rekli, da smo z morjem tam nekje v rdeči fazi. Kakšne stvari se nagibajo k oranžni, druge, na primer vezane na posledice industrijskega ribolova, pa so globoko v črni. Povedano drugače, ukrepi za ohranjanje morij so preprosto nujni. Zaklinjanje na trajnost, zelene destinacije, modre koridorje, butičnost in kar je še podobnih ličil lokalnih in nacionalnih strateških ter programskih besedil ne bo pomagalo. Da stvari res ne gredo v pravo smer, ugotavlja tudi računsko sodišče EU.
To v enem svojih poročil s konca lanskega leta ugotavlja, da dosedanji ukrepi niso privedli do okrevanja pomembnih morskih ekosistemov in habitatov evropskih morij, tudi morja Adrijanskega torej ne, ter da se stanje morskega okolja še naprej slabša. Nekaj zaščite sicer zagotavljajo morska zavarovana območja, a ribji staleži ostajajo prelovljeni in tudi ostali pritiski na morsko okolje se ne zmanjšujejo. Seštevek negativnih vplivov vsega, kar se dogaja na lokalnem nivoju, ter globalnih pritiskov je preprosto previsok. Naslovnih dvanajst priporočil se tako v prvem delu nanaša na načrtovanje ekološko ustrezne mreže morskih zavarovanih območij, na umeščanje te mreže v širši, mednarodni okvir ter v celostno obravnavo zaledja, prispevnega območja in morja.
Naslednji sklop priporočil je namenjen učinkovitemu upravljanju morskih zavarovanih območij in območij Natura 2000, na opredeljevanje in upoštevanje seštevka vseh vplivov naših dejavnosti na morski ekosistem ter na uresničevanje ukrepov za dosego dobrega okoljskega stanja morja. Naslednji dve priporočili govorita o vključevanju strategij za naslavljanje posledic podnebnih sprememb v varstvene ukrepe. Zadnja štiri priporočila govorijo o učinkovitejši izmenjavi podatkov, o vključevanju javnosti v postopke načrtovanja in upravljanja morskih zavarovanih območij ter določanja prednostnih varstvenih ciljev in na koncu, a ne ker bi bilo najmanj pomembno, zagotavljanje enakih možnosti v raziskavah in ohranjanju morskega ekosistema.
Če vse navedeno na grobo prevedemo v slovensko morje, potem lahko hitro ugotovimo, da imamo na črnopanterski strani Alp še kar nekaj dela. Posebej če pomislimo na najnovejše trende izključevanja strokovne in laične javnosti iz zakonodajnih postopkov, vključno s tistimi, namenjenimi posegom na vodna in priobalna zemljišča, torej tudi v morje in na morsko obrežje. Ali če pomislimo na nič kaj učinkovito ali že kar pišmeuhovsko uresničevanje ukrepov, zapisanih v Načrt upravljanja morskega okolja, katerega glavni cilj je doseganje dobrega okoljskega stanja slovenskega morja. Še najdlje smo najbrž pri načrtovanju morskih zavarovanih območij, območij Natura 2000 in drugih naravovarstveno pomembnih območij ter ne nazadnje tudi pri poznavanju ključnih gradnikov morske in obrežne biotske raznovrstnosti. Žal pa osredotočanje na ta območja ni dovolj, njihov delež je kljub vsemu preskromen in se najbrž bistveno ne bo povečal.
In nenazadnje, doseganje dobrega okoljskega stanja morja je predvsem naloga vseh tistih sektorjev in dejavnosti, ki iz morja jemljejo, ki vanj posegajo, ki po njem prevažajo in ki vanj izpuščajo in odlagajo. Tega bi se veljalo spomniti tudi prihodnji teden, na svetovni dan oceanov. Seveda bi pa za to potrebovali ministra za okolje, ki ne bi izključeval tistih, ki okolje poznajo. Potrebovali bi tudi ministra za gospodarstvo, ki bi znal sešteti še kaj drugega kot krave na travniku. No, seveda bi potrebovali tudi ministra za razvoj in EU kohezijsko politiko, ki bi videl prek pločnikov in cest. Žal zaenkrat iz tega ne bo nič, saj imamo Gregorja, Branka in druge, ki skrbijo, da bomo še kar nekaj časa imeli tudi Andreja, Zdravka in Zvoneta. Tako gre to. Zapovedi in priporočila gor ali dol.