Vse najboljše, draga občina
Znana Slovenka je te dni vsem pokazala okroglo, vročo in golo zadnjico.
Takole. Vašo pozornost imam.
“Naj bo občini ob prazniku vse najboljše. In naj ve, da ima vse potenciale, da lahko pritegne pozornost tudi brez golih zadnjic. Razen morda tistih na bodoči plaži ob jezeru, ki si jo občani že leta želijo.”
Zdaj se lahko posvetimo “resnejšim” temam.
Ne vem, če začetni stavek drži, a glede na to, da je poletje pred vrati, se najbrž nisem povsem zlagala. Kmalu bo vse povsod vse polno golih delov teles znanih in neznanih Slovencev, sploh, če držijo napovedi in bo poletje zares vroče.
Navsezadnje tudi ni pomembno, ali jo katera pokaže ali ne, komu in kdaj. Pomembno je, da takšne novice pritegnejo veliko več pozornosti, kot nekaj, kar je za ljudi bistveno večjega pomena. Ker, dragi moji, kaj pa imate od tega, če vidite golo zadnjico. In še to na fotografiji. Tistih nekaj trenutkov ugodja pri moških niti ne štejem.
Imate pa bistveno več od tega, kako je v vašem kraju, v vaši širši okolici in državi poskrbljeno za dobrobit vašega bivanja in obstoja. Ni namreč vseeno, če zaradi bližine tovarn dihate slabši ali boljši zrak, če nimate povsem urejenega vodovodnega sistema ali če vašemu kraju manjka osnovna zdravstvena infrastruktura. Od tega je namreč odvisno vaše življenje, pri slednjem štejejo celo sekunde.
Bistriška občina je nekje vmes. Za večino osnovne vodne in cestne infrastrukture se lahko sicer “zahvali” še preteklosti. Seveda je številne zadeve uredila, prenovila, prezidala, zamenjala tudi sama. Mnogo njih. Za otroke in mlade je v smislu šolstva zelo dobro poskrbljeno. Morda bi si - posebej mladi - želeli kakšen sprostitveni objekt več. Tudi potrošniki so lahko zadovoljni, saj trgovin - vsaj živilskih - ne manjka. Športne aktivnosti so omogočene, skriti in manj skriti kotički občine vabijo, nekateri urejeni, drugi bodo menda še v bližnji (ali daljni) prihodnosti. Tako kot avtocesta. Sicer tri desetletja prepozno. A kaj hočemo - bolje pozno, kot nikoli.
Zdravstvo je urejeno. Potrebovali bi sicer sekundarno raven v obliki kakšne bolnišnice. A prav vsaka vas bolnišnice tudi ne more imeti, so rekli in ju zgradili v Postojni in Sežani. Tudi prav. Kdor preživi tiste dolge ovinke in pride do Šembij nepobruhan in v enem kosu, bo zdržal tudi do Postojne. Če pa se bo odpravil proti Ribnici in naprej v Sežano, pa mimogrede lahko skoči še na Premski grad. Brez vsake ironije in sarkazma je treba priznati, da gre za lepo urejeno turistično znamenitost, ki bi si zaslužila več promocije tudi v državnem merilu. Kar za tisoč in eno okrašeno krožišče po mestu ne bi mogli z gotovostjo trditi.
Kratek (in tudi precej površen) povzetek te površinsko velike, vodnate in hribovite občine je namenjen jutrišnjemu praznovanju. Menda se ob prazniku spodobi spodbosti slavljenca, da bo še naprej delal, kar je dobrega in opustil slabo. Občina si je namreč za praznovanje izbrala ponosen datum. Spomin na medvojne spopade z italijansko okupatorsko vojsko na območju reške doline in Brkinov 4. junija 1942 - na dan, ko so fašisti požgali sedem vasi, ustrelili 28 talcev v Jerandovi ogradi pod Kilovčami, več kot 450 prebivalcev pa izgnali v taborišča.
Kakorkoli kdo obrača zgodovino, spomin na takšne dogodke ostane vedno nekje zapisan. Če ne drugje, pa v srcih bodisi še živečih borcev ali pa njihovih potomcev.
Tako ostane in bo ostalo zapisno tudi vse, kar je v mestu in občini narejenega. Slabega z grenkim priokusom do oblasti, ki so napako dopustile, dobrega pa z večno zahvalo prebivalcev te zelene doline in brkinskih gričev.
Naj bo občini ob prazniku vse najboljše. In naj ve, da ima vse potenciale, da lahko pritegne pozornost tudi brez golih zadnjic. Razen morda tistih na bodoči plaži ob akumulacijskem jezeru, ki si jo občani že leta želijo.