Manjšina je danes bolj dinamična

Doktorica etničnih študij Sara Brezigar je docentka na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Pred tem je bila več kot deset let odgovorna urednica znanstvene revije Razprave in gradivo, ki jo izdaja Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Tržačanka, ki živi na Zaplani, je kot soustanoviteljica sodelovala pri zagonu več podjetniških projektov, od leta 2016 pa tudi predseduje Slovenskemu raziskovalnemu inštitutu (SLORI), s sedežem v Trstu.

Dr. Sara Brezigar Foto: Osebni arhiv
Dr. Sara Brezigar Foto: Osebni arhiv

Katere dejavnosti in dosežke iz zadnjega petletja na čelu SLORI-ja najraje izpostavljate?

“Težko izbiram. Posebej mi je pri srcu sodelovanje z Deželnim šolskim uradom in izvajanje preizkusov znanja INVALSI na področju slovenskega jezika. To nam končno daje podatke o tem, kje smo, kje so naši dosežki in kje so šibkosti, ki jim je treba posvetiti več pozornosti. Upamo, da po prvem triletju uspešnega sodelovanja projekt ne bo zamrl, ker je tako za šolnike kot za skupnost neprecenljiv.

Veliko stvari je pri manjšinskih jezikih takšnih, ki se zdijo zgolj “simbolne” narave, vendar niso. Pojavnost jezika vpliva na percepcijo njegove pomembnosti - tako med pripadniki manjšine kot med večinskim prebivalstvom.

Veselim se sodelovanja s Centralnim uradom za slovenski jezik. Zelo perspektiven se mi zdi portal www.smejse.si, kjer kolektivno kot skupnost ustvarjamo rezervoar znanja in gradiv za poučevanje slovenskega jezika in je na voljo v vsakem trenutku čisto vsem.

Ponosna sem tudi na to, da je Slori vedno usmerjen v iskanje novih področij, kjer lahko prispeva k dobrobiti skupnosti, in to ne bi bilo možno brez fenomenalnih sodelavcev, ki resnično dajejo vse od sebe in vedno razmišljajo, kako bi stvari lahko naredili bolje in kje bi SLORI lahko še prispeval. Tako pokrivamo (s partnerji) področja, ki so bila v preteklosti deficitarna - na primer raziskovanje gospodarstva, poskušamo pritegniti k aktivnejšemu sodelovanju v skupnosti ljudi, ki so na njenem obrobju (npr. mreženje slovenskih pravnikov), in izvajamo namenske raziskave za skupnost (npr. potencialna raba prostorov tržaškega Narodnega doma v Ulici Filzi).”

Manjšinska skupnost je - za nekoga, ki jo opazuje od roba, kot jo sama - danes bistveno bolj dinamična kot je bila pred desetimi leti.

Razmere in potrebe se spreminjajo

SLORI je v povojnih desetletjih imel svoje izpostave tudi v Gorici in na Videmskem, racionalizacija pa je udarila po njih. Ali tem krajem danes posvečate dovolj raziskovalne pozornosti?

“Razmere in potrebe se v skupnosti spreminjajo, SLORI se temu prilagaja. In to je dobro. Percepcija, da je šlo zgolj za racionalizacijo v imenu 'prihranka denarja', je napačna. Šlo je za preoblikovanje koncepta, kako naj bi moderna raziskovalna ustanova delovala v relativno majhni skupnosti, teritorij katere je mogoče obvladovati iz enega centra. Zaradi te spremembe SLORI v imenu svojega deželnega raziskovalnega poslanstva obravnava stvarnost Slovencev v Italiji bolj enotno in celovito.

Kot skupnost se namreč od italijanske večine ločimo prvenstveno po jeziku. Tudi preostali dejavniki našega razločevanja od večine, na primer zgodovinski spomin in kultura, so vezani na jezik. V tem je vsa “umetnost” pomembnosti jezika.

Pogum takratnega vodstva je omogočil SLORI-ju, da pomladi ekipo in ustvari pravi raziskovalni tim, ki danes opravlja temeljno raziskovalno delo v vseh treh pokrajinah. Skupnostim na teritoriju lahko ponudi podporo na bistveno več področjih in v bistveno večjem obsegu kot prej.

Seveda, pri tem se pojavljajo določeni izzivi. Mene osebno najbolj muči, da se naši napori, da bi pridobili mlajše sodelavce iz Videmske pokrajine, doslej niso najbolj obnesli. A se trudimo in delamo na tem.”

V zadnjih letih - ob raziskovanju obmejnega okolja in zlasti Slovencev v Italiji - veliko vlagate v bolj “otipljive” dejavnosti. Med temi izstopa SLORI Jezik: zakaj jezikovna politika skupnosti zasluži tolikšno pozornost?

“Res je, klasično raziskovanje je temelj našega dela, vendar izjemno veliko pozornosti posvečamo tudi t.i. aplikativnim raziskavam in projektom, ki imajo neposredni učinek. Skupina SLORI Jezik se ukvarja s serijo jezikovnih storitev - od izobraževanja trenerjev, šolnikov, javnih uslužbencev na področju jezika do lektoriranja, priprave jezikovnih nasvetov in kotičkov in ukvarjanja z jezikovno politiko, ki je za nas zelo pomembna.

Kot skupnost se namreč od italijanske večine ločimo prvenstveno po jeziku. Tudi preostali dejavniki našega razločevanja od večine, na primer zgodovinski spomin in kultura, so vezani na jezik. V tem je vsa 'umetnost' pomembnosti jezika. Raziskave in študije nakazujejo naslednje: ko skupnost izgubi svoj jezik, razvodeni in sčasoma kot taka preneha obstajati. Jezik je torej ključ do našega obstoja.”

Kaj bi bilo treba še narediti na tem področju?

“Potrebujemo jezikovno politiko na nivoju skupnosti in na nivoju organizacij. Kar pa ni preprosto, ker se soočamo marsikje z zatečenim stanjem. Poleg tega ima jezikovna politika nek smisel zgolj, če vanjo verjamemo in jo implementiramo.”

Zaznavate med politiki in drugimi odločevalci posluh za svoje delo?

“Naša naloga je, da ta posluh pridobimo. Včasih nam uspeva bolje, včasih slabše.”

Iz družboslovnega raziskovanja v gospodarstvo manjšine

V svoji raziskovalni dejavnosti ste se tudi sami veliko ukvarjali s promocijo manjšinskih jezikov. Koliko lahko njihova raba v komercialne namene - na nalepki vinske steklenice, na vhodnih vratih trgovine ali ustanove - pripomore k ugledu jezika in njegovih govorcev?

“Veliko stvari je pri manjšinskih jezikih takšnih, ki se zdijo zgolj 'simbolne' narave, vendar niso. Pojavnost jezika vpliva na percepcijo njegove pomembnosti - tako med pripadniki manjšine kot med večinskim prebivalstvom. Nekaj, kar je pomembno, 'se vidi' in 'je'. Če 'se ne vidi' in 'ni', ni pomembno. Nečemu, kar ni pomembno, nima smisla namenjati sredstev, nima smisla, da se ohrani.

Ko govorimo o uporabi nalepk v komercialne namene, je treba razumeti, kakšna je njihova funkcija. Nalepke na vhodnih vratih so pomembne predvsem zato, da se slovenski prodajalec in slovenski kupec pogovarjata v slovenščini in ne ugotovita šele deset let kasneje (ali nikoli, če gre za priložnostni nakup), da oba znata slovensko. Gre torej za to, da izkoristimo priložnost za rabo slovenskega jezika, ki jih je v našem okolju vedno manj.

Ko govorimo o vinu, pa je zgodba drugačna: jezik in manjšinskost, v povezavi z neko tradicijo in specifičnostjo okolja, bi lahko izdelku dodali vrednost. Lažje bi se razlikoval od vseh drugih odličnih (italijanskih) izdelkov. Manjšinski jezik bi predstavljal povezavo z nečim eksotičnim, z neko posebno kulturo in tradicijo v italijanskem prostoru ... tu bi se dalo ustvariti zelo dobro zgodbo in jo s pravim pristopom unovčiti v komercialne namene.”

SLORI-jeve družboslovne raziskave bi lahko torej uporabili tudi v tovrstne namene?

“Pomemben izziv za SLORI in našo skupnost nasploh je razvoj zmožnosti, da se na osnovi izsledkov naših raziskav, ugotovitev in predvsem naših aplikativnih projektov kdaj razvije tudi kakšna pobuda v komercialne namene, ki zaživi samostojno. Nekako po vzoru raziskovalnih organizacij v naravoslovnih vedah, kjer se potem ustvarijo start-upi. Gre za idejo, ki je zelo drzna - da bi iz družboslovnega raziskovanja ustvarili nek spill-over efekt v gospodarstvo manjšine - vendar menim, da jo to naš naslednji korak. Manjšinska skupnost je - za nekoga, ki jo opazuje od roba, kot jo sama - danes bistveno bolj dinamična kot je bila pred desetimi leti.”

Pa še vprašanje, povezano z vašo pedagoško in raziskovalno dejavnostjo: v reviji Razprave in gradivo ste objavili razpravo Slovenska skupnost v Italiji in pandemija bolezni covid-19. Ali manjšine drugače doživljajo koronavirus od večinskega naroda?

“Manjšine so v primerjavami z večinami v ranljivejšem položaju. To je lahko posebej očitno prav v krizah, ki jih bolj prizadenejo. Pandemija je pokazala na kar nekaj takšnih ranljivosti - od tehničnih do upravno političnih in nenazadnje tudi manjšinsko specifičnih. Pomanjkanje dostopa do interneta v obmejnih sivih conah, reguliranje prehoda čez mejo, ki je povzročalo težave obmejnemu prebivalstvu in manjšinsko skupnost (tudi psihično) odrezalo od Republike Slovenije, pa vse do ukinitev cele vrste dejavnosti za otroke (in odrasle), ki so predstavljale edini stik s slovenskim jezikom izven družinskega okolja. Najšibkejši člen v tej zgodbi so bili otroci iz italijanskih družin, ki obiskujejo šole s slovenskim učnim jezikom. Med šolanjem na daljavo so ostali brez stika z govorjeno slovensko besedo in nenazadnje so bili marsikdaj v veliki stiski tudi njihovi starši, ki jim niso znali pomagati.”

Poljanka Dolhar, Primorski dnevnik


Preberite še


Najbolj brano