Govor po narečju se ne ujema z govorom v knjižnem pravorečju
Dogajanja v življenju povečini tečejo tako, da ni nič dokončnega in trajnega, recimo večnega. Se zdi, da vse neznano kam hiti in nam uhaja iz dosega treznega razuma. A ne samo v življenju, tudi v jeziku in njegovi slovnici se rada kdaj pokaže kakšna nedokončnost. Še zlasti v pravorečju.
Narečje je gospod in gospodar, ki se nikdar nikomur ne ukloni, razen svojim notranjim pravilom, ki nenapisana živijo v nezavednem umu ljudstva. Če bi nastopalo med kandidati na volitvah, bi zanesljivo zmagalo, kajti naj karkoli trdi ali reče, zmeraj reče in trdi prav. Je trdoživo in kraljuje nad knjižnim jezikom, saj je ta njegov otrok. Knjižni jezik je otrok narečja, ne narečje otročiček knjižnega jezika. Naš knjižni jezik je zapisan po dolenjščini, ki je tako rekoč njegova mati. Odtlej, od Trubarja naprej, so le narečja, ki so živa, vplivala na knjižni jezik, ki je mrtev in rahlo zaživi le v knjižnem pogovornem jeziku in v zborni izreki.
Samo primer: Gorenjščina je v preteklosti z “gospodom” zmagala proti dolenjščini, ki je s Trubarjem govorila in pisala “gospud”. In danes v knjižni slovenščini vse dolenjske u-je, ki so se razvili iz o-ja, zapisujemo kot o-je: dolenjsko “kislu mlejku” - knjižno “kislo mleko”; in dolenjsko “must” - knjižno “most”. Itd. Takšen vpliv narečja na knjižni jezik traja tudi danes. In kot se zdi, je še močnejši kot v preteklosti. Vpliv živega narečja na oblikovanje knjižnega jezika je zmerom močnejši kakor vpliv mrtvega knjižnega jezika na narečje.
Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si
Če upoštevamo ta dejstva iz zgodovine našega jezika, spoštovane bralke in bralci, nam ne bo težko dojeti in sprejeti, kaj je zmotilo našega današnjega zastavljavca vprašanja o naši materinščini. Dekančan (sam se mi podpiše kot Pisjan) Evgen Pečarič, poklicni pomorščak, pred več kot pol stoletja moj učenec, je zapisal: “Spoštovani profesor Jože, dolgo se nisva brala, pozabila se pa nisva. Obljubil sem oglasiti se z vprašanjem, in ker obljuba dela dolg, jo želim vsaj delno izpolniti. To zimo sem prenašal knjige iz kleti na nove police v sobi 'za branje'. Med njimi so tudi take še iz osnovne šole, jugoslovanske in celo avstrijske. Od gimnazijskih mi je ostala 'Slovenska slovnica' iz leta 1956, ki so jo sestavili Bajec, Kolarič in Rupel. V nji sem poiskal pravila o izgovoru črke v, ker sem se spomnil članka Dese Muck z naslovom 'Urzi uru' v časopisu Dnevnik. Ker njen naslov v knjižni slovenščini pomeni 'Vrzi vrv', se mi je zazdel zanimiv. Še danes mi ostaja v spominu vaša razlaga o izgovoru črke v iz časa, ko sva bila skupaj na gimnaziji v Kopru, seveda vsak na drugi strani katedra.
Razlaga izgovora črke v v najdeni slovnici in vaša v razredu sta enaki, a ne taki, kakršno je nekdo zapisal gospe Muck v odgovoru na njeno vprašanje. Ni odgovoril tako, kot predpisuje naša slovnica iz leta 1956 na strani 48:
Minuta prof. Jožeta Hočevarja se, tako kot v minulih letih, čez poletje poslavlja. Vaša vprašanja in dileme pa kljub temu pošiljajte na avtorjev naslov.
• 'Črka v zaznamuje troje glasov:
a) pred samoglasniki in pred r ter v skupini rvj je ustnično-zobni pripornik v.
b) pred drugimi soglasniki in na koncu zloga ali besede je soglasniški u (w), ki se s prejšnjim samoglasnikom veže v dvoglasnik: owca …
c) kot samoglasnik u, kadar je w zaradi nakopičenih soglasnikov težko izgovorljiv.
Pred l in lj izreka omahuje. Na začetku besede se redno izgovarja v: vlada, vlak; sredi besede pa že prevladuje w: žiwljenje.'
Vprašanje: “Kako da se strokovnjak v odgovoru Desi Muck ni držal pravil še zdaj veljavne slovnice? Vem, da v svojih člankih zmeraj poudarjate, da se jezik razvija. Ampak toliko pa spet ne! Ali pa?”
Odgovor: Ker je bila zahteva “Urzi uru” (Vrzi vrv) izrečena v ljubljanski mestni govorici, je to upošteval tudi strokovnjak, zadolžen za odgovor Desi Muck. Naslonil se je na knjižni pogovorni jezik, v katerem je dovoljeno marsikateri samoglasnik in soglasnik našega jezika izgovoriti mimo strogih pravorečnih določil za izgovor knjižnega jezika; teh se učijo na igralski akademiji, na fakulteti za novinarje pa verjetno le približno. Pod narečnim vplivom je namreč mogoče reči: “urzi uru” in “wrzi wrw” ali še kako drugače, če pomislimo na štajersko narečje, kjer besedo ovca izgovorijo ofca. Kak pretirano samozavesten Štajerec, posebno Mariborčan, bi morda celo ukazal: “Vrzi vrf”. Vpliv narečja, zlasti mestne govorice, na izgovor knjižnega jezika je zelo močan. Toda pravorečna določila o izgovoru besed v zborni izreki temu vplivu nikakor ne dovolijo dostopa v pravorečje knjižnega jezika.
Vprašanje: “Motita me nedosledna ali nepravilna raba glagolov 'upati' in 'upati si/se'. Prešeren, ki je bil mojster jezika in po mojem po Trubarju drugi najzaslužnejši za izoblikovanje našega knjižnega jezika, je zapisal: 'Sem dolgo upal in se bal, slovo sem upu, strahu dal, srce je prazno, srečno ni, nazaj si up in strah želi.' Torej je uporabil glagol 'upati' v pomenu 'pričakovati nekaj lepega in dobrega'. V današnjih časopisnih člankih pa glagol 'upati' uporabljajo tudi v pomenu 'upati se/si', 'drzniti si', 'biti pripravljen storiti nekaj junaškega'. Meni taka raba ne zveni pravilno. Po mojem je za pomen 'drzniti si' ustrezen samo glagol 'upati si/se'. Kaj pa vi pravite?”
Odgovor: Za nepravilno rabo “upati” namesto “upati si/se”, na katero opozarja Evgen Pečarič, je kriva govorica v mestih, zlasti v Ljubljani, kjer se križajo dolenjščina, gorenjščina in govori priseljencev z Balkana. Vendar ne zgolj mestna govorica, ampak tudi komajda opazna, nezavedna težnja govorov v osrčju naše domovine, ki v naglem govorjenju opuščajo zaimka “se” in “si” pri povratnih glagolih. Dokaz za to lahko vidimo že v dejstvu, da je po slovničnih zakonih nepravilno reklo “Kaj dogaja” (prav: Kaj se dogaja) vdrlo že v vodilne časopise v Ljubljani, kar ni dober zgled za skrben knjižni jezik. Dokaz pa lahko najdemo tudi v tem, da junak v najnovejšem romanu Gorana Vojnovića “Đorđić se vrača” vselej reče: “To res dogaja”, ne “To se res dogaja”. Vendar naša slovnica dosledno zagovarja uporabo povratnega zaimka “se/si” pri tem in drugih stalno povratnih glagolih: zdeti se, drzniti se, dogajati se itd.
Vprašanje: “Kaj pa nikalnici 'niti ne'? Saj sta dve, mar ne? Pogosto berem: 'niti se ne sliši', 'niti ne govori', 'niti se ne dotika' in podobno. Po mojem je tukaj ena nikalnica preveč. Prosim, podučite me, kako je prav: Z eno nikalnico ali z dvema? Hvala za nasvete. Želim vam in vsem lepo pomlad. Vaš učenec Evgen Pečarič - Pisjan.”
Odgovor: Moj nekdanji šolar Evgen ni kot neizšolani novinar, ki zastavi intervjuvancu nejasno vprašanje, čaka pa jasen odgovor. Evgenova jezikovna poizvedovanja so jasna, kot je tudi to o zanikanju v slovenščini. To zanikanje je namreč pravi čudež, ki se mu ne samo kdo, ampak marsikdo začudi. Slovenščina namreč lahko nikalnice v trditvi kar kopiči. Lahko uporablja dvojno, trojno in četverno zanikanje, pa je trditev vselej nikalna. Marsikateri jezik po Evropi se boji podvojenega zanikanja in ljubi le zanikanje z eno samo nikalnico: nisem videl in nisem slišal. Slovenščina pa lahko uporablja tudi trditve z dvema nikalnicama: Nisem ne videl in ne slišal. Pa tudi s tremi: Ne, nisem ne videl in ne slišal. Pa celo s štirimi in več: Ne, nič nisem ne videl, niti slišal. Vsemogočno čarovnijo čarovnij izražanja premore naša materinščina. Je kot naša draga domovina, ki ji vsi po malem kaj izmaknemo, iznajdljivi pa ji kradejo na véliko, a jo vseeno hvalimo, da je zelo bogata.