Spomeniki z luknjo v strehi

Zavod za varstvo kulturne dediščine pri posegih v Dutovljah ne vidi veliko spornega: trg pred cerkvijo je bil v zadnjih desetletjih tako degradiran, da skoraj ni česa varovati. Zato ga niti betonski zid pred kamnito cerkvijo, ki so si ga zamislili projektanti, ne moti zelo. Samo ometan naj bo podobno kot sosednje stavbe, na vrhu pa obložen z ročno klesanimi masivnimi kamnitimi ploščami, pa bo v redu. Čeprav bi lahko bilo tudi bolje, priznava.

Ni prvič, da se zavod za varstvo kulturne dediščine izogiba varovanju z utemeljitvijo, da ni česa varovati. Med odmevnejšimi primeri je bil vodni stolp na železniški postaji v Divači, izjemna tehnična in kulturna dediščina - a ker je nihče ni vpisal med kulturne spomenike, je kamnita mojstrovina končala pod bagri. Sicer s pogoji, da se kamni oštevilčijo in lepo zložijo, a še vedno so le kup kamenja (če sploh so še vsi tam), vodnega stolpa pa ni več. Da bi ga kdo - če ne prej, pa vsaj v času, ko se je že obetalo njegovo rušenje - popisal kot kulturno dediščino, se žal ni zgodilo.

Ni prvič, da se zavod za varstvo kulturne dediščine izogiba varovanju z utemeljitvijo, da ni česa varovati

Drugi primer je starodavna mitnica, ki je stala le lučaj stran od betonskega zidu pred dutovsko cerkvijo. Stala je še pred nekaj leti, zdaj je ni več. Po spletu okoliščin je dobila lastnika, ki mu za takšno dediščino ni bilo mar. Pristojni so mu sicer napisali, da jo mora ohraniti, toda inšpekcijske in druge službe so si tako dolgo podajale odgovornost, da je mitnico porušil. In zdaj, ko je ni več, mu ni treba upoštevati nikakršnih kulturnovarstvenih pogojev, na tem prostoru lahko zgradi, kar poželi.

Kakšen nauk lahko potegnemo iz takšnih primerov? Da dediščino varujejo samo tisti, ki znajo ceniti dragocenosti takšnih redkih prič preteklosti. Komur pa so takšne ostaline v napoto, ker imajo na tem prostoru drugačne načrte, jo preprosto pustijo, da propade. Tu in tam, kot recimo v Postojni, se najdejo tudi takšni lastniki, ki nalašč naredijo luknjo v strehi, da postopek propadanja pospešijo. Ko se spomenik sesede, ko ga ni več, tudi “ovir” na njihovih podjetniških poteh ni več.

Kar daje upanje, da vse le ne bo izginilo, pa je zavest mnogih ljudi - z dediščinsko ali kulturološko izobrazbo ali brez nje -, da je takšne vrednote vredno ohranjati. Žal jim stroka vedno ni v pomoč.


Preberite še


Najbolj brano