Dan mladosti
Pisalo se je leto 1979. Na stadionu Jugoslovanske ljudske armade v Beogradu se je zbralo 10.000 mladincev, pionirjev in vojakov, pripravljenih na veličasten gimnastični spektakel v čast tovarišu Titu. Radostna mladina je plesala in pela po taktu pesmi “Tito je naše sunce” (Tito je naše sonce), ene od številnih posvečenih gospodarju Jugoslavije, ki se je počasi pričel poslavljati od življenja. Štafeta je 24. marca svojo pot začela na Ravnah na Koroškem, predsedniku pa jo je izročila študentka iz Prištine, ki je voščilo izgovorila v albanščini. Predstava je bila bleščeča in poslednja, na kateri je bil predsednik navzoč. Vladar, ki je jugoslovanski federaciji vladal brezprizivno, ne da bi rešil ključna vprašanja, ki so kmalu prišla na vrsto.
“Štafeta mladosti” je bila eden največjih praznikov v Jugoslaviji in je bila vpeljana še pred koncem vojne. Na tak način so želeli vsak 25. maj slovesno proslaviti maršalov rojstni dan. Pred velikim dnevom je štafeta prepotovala celo državo, najboljši mladinci pa so ob vihranju državnih, partijskih in republiških zastav drug drugemu podajali štafetno palico. Štafetni tek so spremljale množice šolarjev, ki so mahali z zastavicami.
Zveza mladine Vojvodine je leta 1988 formalno predlagala ukinitev štafete mladosti. Predlog je bil sprejet brez polemik. Ritual je tedaj že povsem izgubil vsak smisel, režim se je že nekaj časa opotekal, z njim pa je razpadala tudi država Jugoslavija.
Svojevrsten ritual se je nadaljeval tudi po Titovi smrti. V odsotnosti živega maršala se je leta 1983 pojavila celo zamisel, da bi se z neba spustil njegov lik izdelan iz papirnega mašeja, naslednje leto pa je v javnosti zakrožila vest, da naj bi na stadionu uprizorili pravo partizansko bitko s padalci in tanki, ki bi se zaključila s prihodom predsedniškega vlaka in nastopom igralca v maršalski uniformi, ki bi iz mercedesa delil bonbone otrokom. Iz Ljubljane so takoj sporočili, da bi kaj takega osmešilo federacijo. Organizatorji so na koncu popustili, je pa zgodbo popisala Mladina, ki je manifestacijo tedaj že vzela na piko. V tedniku so se že nekaj časa spraševali, ali je Tito še človek ali je že postal božanstvo. V Sloveniji je bilo nasprotovanje štafeti tako močno, da je bilo maja 1986 zbranih 850 podpisov za njeno ukinitev. Pobudo je promovirala sekcija tedanje Zveze mladine. Nič kaj dobra popotnica za Slovenijo, ki je bila naslednje leto organizatorka velikega dogodka v Beogradu. Olja na ogenj so prilili študentje, ki so na dan človekovih pravic v samo središče Ljubljane privlekli “alternativo štafeto”. Šlo je za štiri metre dolg hlod, ki so ga pričeli “obdelovati” z motorno žago. Ves dan so si sledili govori, ki so zahtevali ukinitev štafete, pravice za politične zapornike, uvedbo civilnega služenja vojaškega roka in referendum proti gradnji jedrskih elektrarn. Krona vsega so bili študentje, ki so okoli improvizirane “štafete” ves dan poplesavali “kot Indijanci”. Preostanek Jugoslavije je bil nad podobami dogodka zgrožen, prav tako tudi del Slovenije. Šlo je za norčevanje iz enega najljubših simbolov bratstva in enotnosti. A najboljše je šele sledilo. Slovenska Zveza mladine je že nekaj časa ubirala vse bolj alternative poti. V preostanku države bi oblast podobne procese nemudoma zatrla. V Sloveniji so torej organizacijo dneva mladosti 1987 zaupali skupini NSK. (Neue Slowenische kunst). Umetniška skupina je predstavila megalomanski projekt, ki je predvideval spust štafete s Triglava v Bohinjsko jezero. Glede na obseg projekta in ceno so se nato odločili za manj potratno stvar. Pravi pogrebci štafete so bili grafični oblikovalci, ki so delovali v okolju NSK. Kot vsako leto je bilo tudi takrat treba oblikovati plakat, ki bo spremljal manifestacijo. Novi kolektivizem je prišel na izvirno idejo: vzeli so star plakat nacistične Nemčije in simbole tistega režima zamenjali s simboli socialistične Jugoslavije. Avtorji niso pojasnili, kaj jih je navdihnilo, in tako je podoba krepkega mladeniča z jugoslovansko zastavo v roki požela navdušenje. Ko je bila prevara razkrita, se je razplamtel velik škandal, oglasilo se je celo sodstvo. Ob vsesplošnem zgražanju so bili šibki glasovi o umetniški svobodi povsem utišani. Nihče ni šel na cesto.
Tako, to je bila poslednja jugoslovanska štafeta mladosti. Naslednje leto je Zveza mladine Vojvodine formalno predlagala ukinitev. Predlog je bil sprejet brez polemik. Ritual je tedaj že povsem izgubil vsak smisel, režim se je že nekaj časa opotekal, z njim pa je razpadala tudi država Jugoslavija.