Že videno
Ciljni sprint prvenstva v prvi nogometni ligi je bil enak lanskemu: ko sta razglašena Olimpija in Maribor v končnici razmišljala drug o drugem, jima je naslov speljal tretji. Lani Celje, letos Mura. Razpršitev nosilcev lovorik - še vedno jih ima daleč največ (15) Maribor - je dobrodošla, a ne odraža kakovosti. Domača prvenstva so sicer vse bolj izenačena in zanimiva, a zato ni niti prvak nič bliže želeni resni evropski konkurenci. V zgoščenem prvenstvu razlike med zgornjo in spodnjo polovico lestvice sploh niso očitne. Tudi na račun sorazmerne finančne injekcije osrednje slovenske nogometne krovne organizacije, ki ji proračun najbolj izdatno polnijo medijske in televizijske pravice ter dobra volja in sistem njene bogate matere Uefe. NZS je delovanje in aktivnosti klubov v minulem letu podprla s skoraj 1,8 milijona evrov oziroma 14,5 odstotka njenega proračuna, prispevek bo v prihodnje še višji. A s tem se kakovosti ne da kupiti. Obstoječi denarni tok klubom omogoča vzdrževanje obstoječega stanja ter jih sili k vzgoji lastnega kadra in občasno kakšni prodaji. Tudi za slednje pa je nujno predvsem dobro delo z vsemi selekcijami.
In tako niti ne preseneča, da se je lanski šampion Celje v letošnji sezoni skrbi v zvezi z obstankom v prvi SNL rešil šele z zmago v zadnji tekmi proti Kopru, morda najbolj kontroverzni ekipi v ligi. Kaj vse so v zadnjih letih prestali pristaši koprskega kluba je težko razložiti brez daljše analize. Jasno je, da gre za očiten razkorak med željami in sposobnostmi, kar pa so sposobni priznati le redki. Med njimi nekdanji trener Miran Srebrnič. Še v jeseni je moštvo vodil proti evropskim tekmovanjem, kmalu spomladi pa je modro odstopil, ker je hitro spoznal, da koprski voz v taki zasedbi drvi navzdol. Ko se je sezona lomila, je bila ekipa z najstarejšim igralskim kadrom v ligi enostavno nekonkurenčna. Kriza rezultatov v zadnjem obdobju je klub potisnila na rob vrnitve v drugo ligo, za kar mu vendarle preostaja še popravni izpit v repasažu.
Domača prvenstva postajajo vse bolj izenačena in zanimiva, a zato ni prvak nič bliže želeni resni evropski konkurenci.
Tega pa nima več Gorica, ki je med sezono nasedla tudi nerealnim natolcevanjem v zvezi z lastniško prihodnostjo največjega gospodarskega giganta v občini, od katerega mnogi pričakujejo več, kot zmore. V ozadju so med primorskimi ligaši najbolj modre kadrovske in še kakšne poteze vlekli v Sežani, ki je izenačeno slovensko konkurenco izkoristila, da je zasedla vsaj primorski primat. Kar v teh tudi nogometno negotovih časih sploh ni malo.