Tomaž Vuk: “Delamo prave stvari, ki nas peljejo v svetlejši jutri”

V Salonitu Anhovo, kjer letno proizvedejo do milijon ton cementnega veziva, so v začetku maja obeležili stoletnico delovanja. Družbo je negativno zaznamovala uporaba azbesta do zakonske prepovedi leta 1996. Številni zaposleni in prebivalci Soške doline so zaradi azbesta zboleli in umrli. V podjetju so ob jubileju predstavili vizijo zelenega prehoda do brezogljične cementarne. Eden od ciljev tehnoloških posodobitev je, da se zgodovina nikoli več ne ponovi. O zelenem prehodu smo se pogovarjali s članom uprave družbe dr. Tomažem Vukom, ki v podjetju vodi ekipo za zeleni prehod.

Kritiki cementarne so po predstavitvi vizije podjetja za zeleni prehod izjave o tem, da delate v skladu s slovensko in evropsko zakonodajo ter vsemi dovoljenji, označili za absurdne, češ da to ne drži. Kaj odgovarjate?

“Da imamo vsa potrebna dovoljenja, pisana na podlagi zakonodaje, ki velja v Evropi.”

“Če smo pred 25 leti tehnološko zaostajali za povprečno evropsko cementarno, smo danes med najnaprednejšimi v tej industriji v Evropi.”

Očitek je bil predvsem, da med izpusti niste omenjali živega srebra, da ste prikazovali le določene polutante in da je Salonit ključni vir emisij živega srebra v Sloveniji. Kaj pravite na to?

“Zavezani smo trajnemu monitoringu določenih polutantov, kar ves čas spremljamo, in za tiste parametre, ki izhajajo iz evropske zakonodaje in jih imamo napisane v dovoljenju, tudi prikazujemo vrednosti. Živega srebra ni na tem spisku, zato o tem ne poročamo, a seveda tudi ta parameter redno merimo.”

“Zgodovine se ne da zavrteti nazaj, lahko pa se trudimo narediti svet boljši danes in v prihodnje. Tudi zato želimo med prvimi stopiti na pot zelenega prehoda.”

Koliko pa izpustite v zrak živega srebra in koliko so dovoljene mejne vrednosti?

“Živo srebro ima mejno vrednost 50 mikrogramov na kubični meter dimnih plinov. Mi merimo med 20 in 30 mikrogramov na kubični meter, približno polovico tistega, kar je dovoljeno.”

“Vsa industrija skupaj predstavlja približno 20 odstotkov emisij toplogrednih plinov. Tudi če mi vse zapremo, imamo še vedno 80 odstotkov težav tukaj.”

Kdo določa mejne vrednosti emisij?

“Določene so z evropsko zakonodajo. Tudi koncept, kako pridemo do mejnih vrednosti, je določen. Temelji na predpostavki, da se tehnologija ves čas spreminja in izboljšuje tudi v smislu vplivov na okolje in z vsako generacijo novih tehnologij se določi nova pravila za obratovanje. To naredi ekspertna skupina, imenovana na nivoju evropske skupnosti. Vanjo so vključeni predstavniki držav članic, strokovnih inštitucij, univerz, nevladnih organizacij in zainteresirane javnosti iz različnih industrij. Ta skupina potem presodi, katere tehnološke rešitve so že toliko zrele, da se jih lahko predpiše širše in bi pomenile zmanjšanje vplivov na okolje. In potem določi, kakšna mora biti tehnologija, v našem primeru za proizvodnjo cementa, in v štiriletnem prehodnem obdobju se morajo vsi v tej industriji prilagoditi novim pravilom, države članice pa to povzamejo v nacionalni zakonodaji.”

“Že zdaj cementarna ni poglavitni vir onesnaževanja v tem okolju.”

Izpuste so v zadnjih letih že bistveno zmanjšali

V zadnjih 15 letih ste v tehnologijo vložili 150 milijonov evrov. Za koliko ste že zmanjšali emisije CO2, NOx, težkih kovin, prašnih delcev …?

“V 25 letih, kar sem tu, smo šli vsaj skozi dve fazi tehnološkega posodabljanja. S tem smo za približno petino zmanjšali porabo energije za proizvodnjo klinkerja, vsaj za desetkrat smo zmanjšali emisije prahu. V nekaj več kot zadnjih petnajstih letih smo približno za 20 odstotkov zmanjšali izpuste CO2 iz proizvodnje klinkerja, še več pa pri proizvodnji cementa. Istočasno smo naš cement kakovostno izboljšali. Kar se onesnaženosti zraka v naši okolici tiče, pa: pred 20 leti smo imeli prahu nad 25 mikrogramov na kubični meter, zdaj imamo 17, 18 mikrogramov na kubični meter v tem okolju. To pomeni, da smo imeli nekdaj nadpovprečno zaprašenost tega okolja, danes smo med kraji, ki imajo najmanjše vrednosti prahu.

“Emisije iz ogrevanja stavb predstavljajo 40 odstotkov vseh emisij CO2.”

Strateg zelene preobrazbe v Salonitu
Tomaž Vuk (1968) je Novogoričan. Kemijo je študiral v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1995. Istega leta se je kot razvojni inženir zaposlil v Salonitu Anhovo. Magistriral je na temo Študij vzrokov geliranja cementa za naftne vrtine, leta 2001 pa doktoriral na temo Vpliv mineralnih dodatkov na fizikalno-kemijske lastnosti sistema portlandski cement - apnenec. V letu 2012 je zaključil še MBA študij na Bledu. Že nekaj let je član uprave družbe. V podjetju vodi tudi ekipo, ki dela na razvoju podjetja v smeri zelenega prehoda, kar je trenutno najpomembnejši projekt v družbi.
Kot strokovnjak za cement je objavljal v najuglednejših tujih znanstvenih revijah. Članek, ki je nastal na osnovi raziskav v doktorskem delu, je eden najbolj citiranih na področju kemije cementa. Razvoj cementov z apnencem in drugimi dodatki je tudi bistven element razvoja cementov z nizkim ogljičnim odtisom, zato so spoznanja takratnega dela še vedno aktualna in tudi del zelenega prehoda. Je tudi avtor več objav s področja mineralov, okoljske kemije, številnih strokovnih prispevkov in predavanj s področja gradbeništva in trajnostnega razvoja, član upravnega odbora združenja evropskih cementarn CEMBUREAU in iniciator ter predsednik organizacijskega odbora posvetov Beton in trajnostna gradnja.
Aktiven je v združenju za beton Slovenije in drugih strokovnih združenjih, redno pa sodeluje tudi z Inštitutom Jožef Stefan, kemijskim inštitutom ... Že vse življenje je tudi navdušen tekač. V mladinskih kategorijah je bil večkrat prvak Slovenije na 1000 in 3000 metrov, na obeh razdaljah ima tudi medalji s prvenstva za mlajše mladince Jugoslavije. Po 30. letu se redno udeležuje tekaških prireditev v daljših tekih (10 km, 21 km in maraton). Na 50. rojstni dan je na Dunaju postavil svoj osebni rekord v maratonu: 3 ure 16 minut.

Če govorimo o težkih kovinah, so z izjemo živega srebra, ki ga nekaj zapusti naš sistem tudi v hlapni obliki, vse druge kovine v obliki delcev. In za toliko kot smo zmanjšali izpuste prahu, smo zmanjšali tudi emisije težkih kovin, tako da govorimo o res enormnih premikih. Če smo pred 25 leti tehnološko zaostajali za povprečno evropsko cementarno, smo danes med najnaprednejšimi v tej industriji v Evropi.”

So to podatki neodvisnih ali naročenih in plačanih izvajalcev meritev?

“Če hočemo narediti bolj učinkovito in okolju prijazno družbo, bo treba posamezne elemente v njej povezovati veliko bolj, kot so zdaj povezani.”

“Tako gostoto okoljskih meritev, kot jih ima to okolje, težko najdemo kje drugje v Sloveniji. Velik del teh meritev naročamo mi, ker tako veleva zakonodaja. Naša zakonodaja je na tem področju popolnoma primerljiva s sosednjimi državami. Za celoten sistem monitoringa velja, da mora proizvajalec pokriti stroške meritev. Enako je pri proizvodnji zdravil, hrane … Poleg tega obstaja še vrsta drugih meritev - o kakovosti zunanjega zraka, ki so jih naročali drugi (država, občina), ki tudi izkazujejo podobne podatke oziroma potrjujejo naše podatke. Danes, v času digitalne dobe, obstajajo tudi napovedni modeli, iz katerih lahko vidiš, kakšno je stanje okolja na tem območju. Za kateri koli kraj v Sloveniji, Evropi ali na svetu lahko dobiš tak podatek (pokaže zaslon pametnega telefona) in imaš tam ne samo prah, ampak tudi druge parametre, v glavnem tiste, o katerih mi poročamo, in vsak gre lahko na tako aplikacijo, to je javno dostopno, in preveri.”

Kaj vas najbolj moti pri kritikah, ki letijo na račun podjetja?

“To, da nikoli ne dobimo neke podpore teh kritik z dejstvi. Kritike niso prijetne, ker vem, da delamo prave stvari, ki nas peljejo v svetlejši jutri. Zato sem glede tega miren.”

Podjetje je v preteklosti zaznamovala uporaba azbesta. Leta 1996 ste v Salonitu s tem prenehali, posledice pa ljudje v Soški dolini občutijo še danes, zaradi tega še vedno umirajo. Zato ste še vedno pod drobnogledom javnosti, deležni kritik. Kaj lahko danes poveste o tem?

“Azbest je res žalostna zgodba, ki je v zadnjih sto letih zaznamovala veliko ljudi po celem svetu. Zelo tragično je azbest zaznamoval tudi naše okolje in naše podjetje. Ko je prišlo do opustitve uporabe azbesta v proizvodnji, je takratno vodstvo poskrbelo za lajšanje težav vsem obolelim in se zavezalo, da bo za to skrbelo tudi v prihodnje. Danes skušamo s številnimi aktivnostmi zmanjševati hude posledice uporabe azbesta. To jemljemo zelo resno. Podpiramo društvo za pomoč obolelim, medicinske raziskave, odstranjujemo ostanke azbesta … Zgodovine se ne da zavrteti nazaj, lahko pa se trudimo narediti svet boljši danes in v prihodnje. Tudi zato želimo med prvimi stopiti na pot zelenega prehoda. Tudi zato smo v preteklosti vedno skrbeli, da je del razvoja podjetja zniževanje vplivov na okolje in večja varnost našega delovanja. Rezultati so danes vidni in merljivi.”

Zadnje čase je Salonit pod lupo javnosti tudi zaradi onesnaženosti vode v okolici cementarne. Koliko dejavnost podjetja vpliva na onesnaženost vode in kako boste poskrbeli, da do takih zapletov ne bo več prihajalo?

“Salonit je desetletja oskrboval velik del prebivalcev v občini s pitno vodo. Vodarna na Močilih je bila v času izgradnje ena bolj modernih. Lani je na omrežju prišlo do onesnaženja pitne vode, ki pa ni bilo povezano z našo dejavnostjo, niti s pripravo pitne vode. Žal je ta dogodek vrgel slabo luč na vodarno in s tem tudi na naše podjetje. Odločeni smo, da vodarno obnovimo, da občina v celoti prevzame vse operacije priprave pitne vode in tako zagotovimo občanom kakovostno pitno vodo.”

Kakšne korake pa v okviru zelenega prehoda načrtujete na področju ohranjanja čiste vode?

“Naša dejavnost praktično nima vplivov na vode. V svojem procesu uporabljamo vodo le za hlajenje, del je izhlapi, del pa se je popolnoma neonesnažene izlije nazaj v reko Sočo in se v procesu hlajenja naprav le nekoliko segreje. Do onesnaženja lahko pride le ob izrednih dogodkih, ki jih skušamo v največji meri preprečevati. Na tem področju smo že izvedli in še načrtujemo izboljšave in stremimo k temu, da bi popolnoma odpravili iztok tehnoloških vod v Sočo. Lani smo ta iztok že zmanjšali na polovico. Z izboljšavami v naslednjih dveh letih ga nameravamo popolnoma odpraviti.”

Pot do razogličenja zahteva veliko korakov

V okviru zelenega prehoda ste napovedali 15-odstotno znižanje ogljičnega odtisa in znižanje ostalih parametrov, na primer več kot prepolovitev emisij dušikovih oksidov do leta 2025. Kaj je najbolj ključno spremeniti, izboljšati za dosego tega cilja?

“Na poti k brezogljični družbi bo treba spremeniti širši kontekst, v katerem delujemo. Kot družba moramo narediti veliko korakov, da bomo prišli do razogličenja. Za začetek bi se morali zavedati, kateri so ključni izzivi in jih prav naslavljati. Dejstvo je, da vsa industrija skupaj predstavlja približno 20 odstotkov emisij toplogrednih plinov. Tudi če mi vse zapremo, imamo še vedno 80 odstotkov težav tukaj. Pri viziji zelenega prehoda smo izhajali iz tega, kaj lahko naredimo danes. Za to, da bomo v petih letih dosegli ta rezultat, moramo uporabiti tehnologije, ki so danes na voljo. In po premisleku o tem, kaj lahko naredimo, smo prišli do teh nekaj ključnih korakov.”

Ki so?

“Povezani so s proizvodnjo cementa in razvojem našega produkta s primerno, skrbno uporabo osnovnih surovin, da bomo lahko z manj cementnega klinkerja naredili vsaj enako dober proizvod. To je en korak. Drugi pomemben korak je na področju proizvodnje električne energije. Tehnologija je že toliko razvita, da lahko toploto, ki izhaja iz našega procesa, spremenimo v električno energijo, in da začnemo postavljati sončne elektrarne. S tem bi lahko pokrili tretjino naših potreb po električni energiji in bi bila brez dodatnih emisij CO2.

Ko bomo kot družba razumeli, da morajo biti manj primerne prakse dražje od tistih, ki jih želimo imeti, potem se bo zgodil ta zeleni prehod, opozarja dr. Tomaž Vuk. (foto: Leo Caharija)

Tretji pomemben korak je, kar lahko naredimo pri proizvodnji klinkerja, kjer dve tretjini emisij CO2 prihajata iz uporabe surovine, zato bomo šli v smeri rabe večjega deleža materialov iz reciklaže gradbenih odpadkov, ki jih je veliko, ali stranskih proizvodov iz drugih industrij. Pri proizvodnji klinkerja tretjino energije še vedno pokrijemo s fosilnimi gorivi. Če bi šli na goriva, pripravljena iz odpadkov, bi bistveno zmanjšali emisije CO2. To so ti temeljni kamni. Tehnološki postopki za to obstajajo. Naš sistem smo analizirali. Te elemente lahko vpeljemo. Da se bo to res zgodilo, pa bomo morali skozi proces pridobivanja dovoljenj in čim bomo ta dovoljenja imeli, smo pripravljeni v to investirati. Vemo, kako to narediti, in to bi bil prvi pomemben korak k razogličenju.”

Sončna elektrarna, ki jo načrtujete, naj bi imela pet do deset megavatov inštalirane moči. Kaj to pomeni v primerjavi z obstoječimi v Sloveniji?

“Pred kratkim sem prebral, da je Holding slovenskih elektrarn podpisal pogodbo za inštalacijo največjega takega sistema v državi, ki bo imel tri megavate. To bo največja posamična sončna elektrarna, ki bo stala na nekem opuščenem odlagališču odpadkov. Mi bi začeli s postavitvijo sončne elektrarne na strehi predhomogenizacijske hale v kamnolomu. To bo največja sončna elektrarna v Sloveniji, postavljena na strehi. Imela bo nekaj več kot dva megavata. Najverjetneje jo bomo postavili v prvi polovici naslednjega leta. Potem pa bomo skušali v glavnem znotraj našega industrijskega kompleksa, tam, kjer niso načrtovana tehnološka postrojenja, v čim večjem obsegu umestiti sončne elektrarne.”

Omenili ste tudi tehnologije zajema in predelave CO2. Kakšne možnosti so za to v Salonitu?

“V industrijskih objektih tega praktično še ni. Vemo, da v laboratoriju deluje, ampak da to preneseš v industrijsko rešitev, je treba narediti eno ali dve fazi s pilotnimi napravami. Take pilotne naprave so. Dela se tudi na več različnih principih zajemanja in ni še povsem jasno, kateri bo imel največ koristi, ali ga bo najbolj enostavno uporabiti. Potem pa je še druga faza, in sicer, kaj s tem CO2 narediti. In spet je več možnosti, na katerih se dela. Verjetno bo potrebno neko obdobje postavljanja pilotnih rešitev z različnimi variantami zajemanja CO2, preden bo mogoče to postaviti v industrijskem merilu in tudi ekonomsko pokriti. Zdaj je prevladujoče mnenje, da se bo pri našem osnovnem procesu, ki je proizvodnja klinkerja, CO2 ujelo na koncu tega procesa, na dimniku, kar omogoča več tehnoloških postopkov, in se bo potem nekaj z njim naredilo. Glede na to, kaj se bo z njim delalo, bo treba imeti večjo ali manjšo čistost CO2. Razen nekaj izgub bomo zajeli praktično ves CO2 in v nekaterih od teh tehnoloških variant tudi vse druge emisije.”

Pri viziji zelenega prehoda stavite tudi na tehnologije, ki jih danes še ne poznamo …

“Zeleni prehod ima tako kot Evropski zeleni dogovor veliko elementov, ampak na koncu pridemo v veliki meri na problem izpustov toplogrednih plinov in uporabe fosilnih virov. Fosilni viri so milijone let skladiščena sončna energija, ki je bila s takratnim rastlinjem in živalstvom absorbirana in je zdaj skladiščena v zemlji in mi zdaj to zajemamo. Izziv zelenega prehoda je, kako iz milijon let stare sončne energije preiti na obstoječo sončno energijo. Osnovna ideja vseh teh konceptov in strategij je, da je treba razogljičiti proizvodnjo električne energije, preiti na sonce, veter in vodo, geotermalno energijo in vsaj v nekem prehodnem obdobju deloma še na jedrsko energijo. In potem vse ostalo spraviti na elektriko - avtomobile na elektriko, ogrevanje na toplotne črpalke in tudi industrijske procese spraviti na elektriko.

Pri obnovljivih virih je treba zagotoviti neka skladišča energije, ko sonca ali vetra ni. Zato se razmišlja o baterijah in o vodiku in v našem primeru tudi o pretvorbi CO2 v metan ali pa metanol s pomočjo vodika. Tukaj je celo polje tehnologij, idej, ki se zdaj razvija. In mi nočemo biti le opazovalci tega razvoja, ampak želimo tudi prispevati delček k temu razvoju. Ker je to družbeno koristno, pa tudi za podjetje je koristno, saj se bomo skozi to nekaj naučili in bomo bolj pripravljeni na izzive te transformacije.”

Načrtujete razvoj visokozmogljivih cementov - kako to sovpada z nizkim ogljičnim odtisom?

“Ves čas razmišljamo o tem, kako uporabiti materiale, ki so na voljo, na tak način, da s čim manjšim ogljičnim odtisom dosežemo najboljšo učinkovitost cementa. Kot zanimivost lahko povem, da se po vsem svetu na leto vgradi približno deset kubičnih kilometrov betona, opeke se porabi dva kubična kilometra, lesa približno kubični kilometer, jekla pa eno desetinko kubičnega kilometra. Beton ima kot gradbeni element že danes najnižji ogljični odtis. Verjamemo, da bo z urbanizacijo in potrebo po razogličenju beton še pridobil na svoji vrednosti in se ga bo uporabilo še več kot zdaj. Zato je važno, da najdemo način, kako tudi ta produkt razogljičiti.”

S tem v zvezi omenjate tudi skrbno izbiro surovin za proizvodnjo cementa in spodbujanje reciklaže. Katere surovine imate v mislih in kolikšen delež vseh surovin bi lahko dolgoročno predstavljal odpadni gradbeni material?

“V principu bi lahko namesto uporabe kamna iz kamnoloma cement v celoti naredili iz odpadnega betona. A dokler je potreba po novem gradbenem materialu večja od nastanka gradbenega odpadka, moraš vedno zajemati iz naravnih virov. Podobno kot pri jeklu. Od nekega trenutka dalje recikliraš, a najprej moraš pobrati rudo in narediti jeklo. So pa tudi drugi razlogi, zakaj se to še ne dogaja v večji meri. Dokler je odložiti v neki potok zastonj, ne bo nihče tega odpeljal kilometre daleč zato, da bi to uporabili na nov način. Ko bomo kot družba razumeli, da morajo biti manj primerne prakse dražje od tistih, ki jih želimo imeti, potem se bo zgodil ta prehod.”

Koliko odstotkov potrebne surovine predstavlja trenutno kamen?

“Trenutno je večji del surovine za klinker kamen. Dobrih pet odstotkov že zdaj uporabljamo nekih drugih, zlasti stranskih proizvodov iz drugih industrij. V cementu pa je zdaj približno 15 odstotkov surovin iz drugih procesov. Z razvojem bi lahko ta delež še malo povečali, potem pa je zelo odvisno od tega, kakšna bo želja družbe, da začne problem odlaganja gradbenih odpadkov reševati na drugačen način.”

Zeleni prehod je priložnost za nova delovna mesta

Alternativna goriva predstavljajo približno dve tretjini goriv, ki jih potrebujete za proizvodnjo. Pred leti ste dejali, da je optimum 95 odstotkov. Kdaj bi lahko prišli do tega in od česa je odvisno?

“Cilj je lahko tudi 100 odstotkov, a zadnjih nekaj odstotkov je s tehnološkega vidika težko doseči. V petletnem načrtu smo predvideli tudi investicijo v tehnologije, ki bi jih potrebovali za povečanje deleža alternativnih goriv - naprave za doziranje, manjše spremembe na peči, za kar pa potrebujemo ustrezno dovoljenje. Istočasno želimo postaviti tudi tehnologijo za dodatno obdelavo izpustov. S tem bomo bistveno zmanjšali emisije v zrak, ki so že zdaj daleč pod mejnimi vrednostmi. Že zdaj cementarna ni poglavitni vir onesnaževanja v tem okolju.”

Kakšno je razmerje teh alternativnih goriv, česa je največ?

“Cementarna je bila narejena za uporabo plina. To je najbolj enostavno gorivo. Pripelješ ga po cevovodih, odpreš ventil in gre. Sledila je uporaba premoga in potem so prišla alternativna goriva. Najprej gume, zatem odpadna olja, pa mešanice raznih odpadkov, v glavnem sestavljene iz plastike, kartona, papirja, nekaj lesa, tekstila, teh visokoenergetskih odpadkov iz industrije in gospodinjstev. Naš proces omogoča uporabo bolj zahtevnih goriv in zato jih je smiselno uporabiti pri proizvodnji cementa. Najbolj enostavna goriva je treba uporabljati tam, kjer drugače ni mogoče. V našem primeru je izgorevanje popolno. Za tem ni nobenega pepela, praktično nobenih odpadkov.

Alternativna goriva pa se ves čas spreminjajo. Čim pride do neke faze, ko smo sposobni kot družba določene materiale reciklirati, jih v teh gorivih ni več. In naš sistem ves čas razvijamo tako, da smo sposobni uporabljati tisto, česar ni možno reciklirati. Ker vemo, da je to dejanski izziv družbe. Ko bomo kot družba prišli do tega, da odpadkov ne bo več, ne bomo uporabljali odpadkov za gorivo in bomo morali dobiti neko drugo rešitev. Do takrat pa iščemo tiste materiale, ki jih ni mogoče enostavno reciklirati, imajo energijo in jih lahko na koristen način uporabimo. Bili smo že v obdobju, ko smo imeli v teh gorivih bistveno več biomase - papirja, tekstila, kartona, lesa. Potem ko je Kitajska prepovedala uvoz odpadne plastike iz Evrope, pa se je naenkrat pojavilo več plastike v teh materialih, tako da se to ves čas spreminja, mi pa se trudimo biti čim bolj fleksibilni.”

Brezogljičnost naj bi po vašem scenariju dosegli do leta 2035?

“Mi smo si zastavili tak cilji. Ali bo to leta 2035 ali ne, pa je odvisno od širšega konteksta. Takoj ko bo širši kontekst to dopuščal, bi želeli biti med prvimi, ki bomo ta prehod naredili.”

Prej ste omenili, da cementarna že zdaj ni glavni vir onesnaževanja v tem okolju. Kdo pa je?

“Emisije iz ogrevanja stavb predstavljajo 40 odstotkov vseh emisij CO2. V Sloveniji, pa tudi v Evropi, je zlasti s prehodom na uporabo biomase to eden najpomembnejših virov onesnaženosti zraka v urbanih okoljih. S tehnologijami, ki že obstajajo, bi se dalo to odpraviti, zato da bi bila kakovost bivanja tukaj boljša. Z uporabo toplotnih črpalk namesto ogrevanja na biomaso bi z enim korakom, ki je ekonomsko upravičen, to izboljšali. Tehnologija obstaja in je energetsko absolutno bolj učinkovita kot uporaba kakršnegakoli trdnega goriva.”

Zeleni prehod predvideva tudi digitalizirano proizvodnjo. Kaj to pomeni z vidika števila zaposlenih, ki jih je v skupini trenutno 350?

“Pri proizvodnji cementa bo v prihodnje zagotovo kakšen zaposleni manj. Ponuja pa zeleni prehod priložnosti za nova, drugačna delovna mesta. Zajemanje CO2 je povezano tudi z dva- do trikratnim povečanjem porabe električne energije na enoto proizvoda. Ker bomo imeli obnovljive vire in bo razpoložljivost električne energije bolj nihala, bo treba pametno voditi sisteme. Ti tehnološki sklopi bodo bolj zahtevni in nekdo bo moral s tem upravljati. Poleg tega je v vseh strateških dokumentih navedeno, da če hočemo narediti bolj učinkovito in okolju prijazno družbo, bo treba posamezne elemente v njej povezovati veliko bolj, kot so zdaj povezani. Iskati bo treba simbioze med posameznimi elementi, npr. če imamo tukaj neke viške toplote, ki jih sami ne moremo porabiti, je smiselno dobiti neko dejavnost, ki toploto potrebuje, jo postaviti zraven, povezati in potem je skupek bolj učinkovit. Tako da bo ta transformacija ponujala odpiranje novih dejavnosti in s tem povezana nova delovna mesta.”


Najbolj brano