Solidarnost je naše edino orožje

Vojna se zdi nekje daleč. Ampak če v Mesečevem zalivu, na Izolskem svetilniku, ob kavi na portoroški plaži pomočimo prst v vodo, si morje delimo tudi s prebivalci Gaze in Tel Aviva. Morje, v katerega teče Soča, v katero teče Vipava. Vojna v resnici ni nikoli daleč. In vojna v resnici nikoli ni breme krivde, ki bi ga morali nositi običajni ljudje.

Leta 1997 je Barry Levinson posnel film z naslovom, ki smo ga v slovenščino neposrečeno prevedli kot Pasji dnevi. V izvirniku se glasi “Wag the dog”, dobesedno “migaj s psom”. Izvrstni Dustin Hoffman v glavni vlogi te črne komedije na vprašanje, zakaj pes miga z repom, odgovori, da zato ker rep ne more migati s psom.

Filmska zgodba nam prikazuje ameriškega predsednika tik pred volitvami, ki ga mlada skavtinja obtoži, da jo je otipaval med obiskom Bele hiše. Izbruhne škandal, volitve se zdijo izgubljene, zato politični svetovalci enoglasno ugotovijo, da je samo ena rešitev: vojna. Ker je film komedija, si vojno izmislijo, sproducirajo, v holivudskih studiih zrežirajo posnetke, najamejo igralce za vlogo civilnih žrtev, beguncev in seveda pravega ameriškega junaka. Postanejo pes. In malo pomigajo z repom, torej z javnim mnenjem in voljo volilcev.

Ker življenje ni komedija, vsaj ne vsak dan, se volitve po svetu dobivajo s pravimi vojnami. Takimi, ki bolijo, takimi, v katerih umirajo otroci.

Ker življenje ni komedija, vsaj ne vsak dan, se volitve po svetu dobivajo s pravimi vojnami. Takimi, ki bolijo, takimi, v katerih umirajo otroci.

Leta 1995 so v mestu Dayton v ameriški zvezni državi Ohio podpisali sporazum, ki je končal vojne v Jugoslaviji. No, vsaj za nekaj let, dokler ni izbruhnila vojna na Kosovu. Po grobih ocenah naj bi v vojnih spopadih po razpadu naše nekdanje skupne države umrlo 140.00 ljudi, več kot milijon prebivalcev je odšlo v begunstvo. V resnici je zaradi posledic nasilnega razpada Jugoslavije po svetu razseljenih več milijonov ljudi in iz Bosne, Hrvaške in Srbije se zaradi globokih in dolgoročnih ekonomskih posledic ljudje še vedno množično izseljujejo. V tujini živi skoraj polovica prebivalcev Bosne in Hercegovine in skoraj polovica tistih, ki so doma, razmišlja o selitvi v tujino. Ko gredo, jim ne rečejo več begunci, ampak ekonomski migranti. Tako kot Palestincem, Afganistancem, Pakistancem, Alžircem in Nigerijcem, ki v Bosno prihajajo, postopajo po parkih, spijo v napol porušenih hišah in čakajo na priložnost, da nadaljujejo pot v ta pravo, bogato Evropo. Nevarni hoji čez bodeče žice, mimo divjih zveri in minskih polj rečejo “game”, igra.

Balkanska pot vodi čez Hrvaško in čez majhen košček Slovenije v Italijo. Tam, mimo gradu Socerb, čez ozemlje, ki so mu nekoč rekli cona A in cona B. Od tam so doma ljudje, ki so se pred dobrimi stotimi leti hodili vojskovat “za cesarja” v Galicijo, čeprav sploh niso vedeli, kje je Galicija. Ali kje točno je cesar. Ljudje, ki so korakali na pohodih in protestih, nosili rjave srajce in rdeče zvezde. Ljudje, ki so jim stoletja mirnega sobivanja in soustvarjanja vzeli z enim samim zamahom roke. Tam so živele družine, ki so jih preko zloglasne tržaške Rižarne v vagonih vozili v Dachau, Auschwitz, Mauthausen. Ljudje, razčlovečeni samo zato, ker naj bi se rodili pod Davidovo zvezdo.

Od približno 800 tržaških Judov je holokavst preživelo 18 ljudi. Iz živahne goriške judovske skupnosti se v mesto ni vrnil nihče. Nekateri so še pred vojno emigrirali v nastajajoči Izrael, denimo rabin Bernardo (Berti) Eckert, ki je soustanovil kibuc Yavne. Kakšnih 50 kilometrov od meja današnje enklave Gaza.

Bob Dylan je v intervjuju za Rolling Stone leta 1984, ko je po Sarajevu prav veselo hodil Vućko in si grozot prihodnjega desetletja ni bilo mogoče predstavljati, na vprašanje o tem, kaj meni o pomenu miru, rekel: “Lahko nabiješ puško. Tisti čas, ko v puško vstavljaš naboje, to je mir. Traja, morda, nekaj let.” Izrek “Mir je čas za nabijanje puške” je prešel v urbano folkloro. Odgovor na vprašanje o tem, kdaj se bo začarani krog vojne in miru ustavil, bi spet rekel Dylan, nosi veter.

Igra za življenje in smrt kar traja. In medtem ko traja, ne smemo pozabiti, da ni kriv Berti, ki se je po tem, ko je Benito Mussolini v Trstu razglasil rasne zakone, poln zanosa vkrcal na ladjo za Palestino. Da ni kriv Taimur, pakistanski 25-letnik, ki je leta 2015, po tem, ko je preživel igro, čakal na azil v zloglasni džungli na bregovih Soče in tragično utonil, ker mu je zdrsnilo med umivanjem v reki. Da ni kriv desetletni Aziz, ki je po izraelskem napadu na Gazo izgubil starše, brate in sestre in s sklonjeno glavo sedel ob materinem truplu, in ne petletni Ido, ki ga je v zaklonišču v mestu Sderot nesrečno ubil šrapnel palestinske rakete. Od Mesečevega zaliva do “begunske plaže” Al Shati, od Sovodenj do okrožja Yavne smo vsi rep. V tem spoznanju je več kot dovolj prostora za človeka in človečnost.

---