Vojna z mediji

Opravičujem se, ker bom uporabila vojaško terminologijo, da bi opisala to, kako sedanja oblast obračunava z mediji. Že več kot eno leto se ta vojaški diskurz razteguje na številna področja našega življenja - od boja proti virusu do boja z mediji. V to je treba vključiti še boj z državljani, ki ne mislijo po predpisih vladajočih, s pisatelji, slikarji, glasbeniki, potem pa s sindikati, taksisti, inštitucijami, ki naj bi nadzorovale oblast, in seveda - z mediji. Skratka, smo v izrednem stanju, kjer sovražnik preži za vsakim vogalom, največji sovražnik pa so tisti mediji in novinarji, ki poskušajo (že to je dovolj, da samo poskušajo) profesionalno opravljati svoje delo. In očitno je, da vojna postaja vse bolj neusmiljena in groteskna.

Najnovejši primer (ni zadnji, ker je lahko pričakovati nove udarce) je odločitev strokovne komisije pri ministrstvu za kulturo, ki deli sredstva na vsakoletnem razpisu za podporo javnem interesu na področju medijev. V komisiji, ki jo sestavljajo akademsko izobraženi ljudje (vsaj tisti dr. pred njihovim imenom in priimkom to nakazuje), so pokazali, da pojma nimajo o tem, kaj je naloga medijev, čeprav nekateri od članov komisije predavajo na programih, kjer prihajajo v stik s študenti, ki bodo nekoč delali v medijih. Trenutno je jasno samo to, kdo so tisti, ki niso dobili javne podpore. Zadeva pa bo postala zanimiva, ko bomo ugotovili, kdo so tisti, ki so denar dobili.

Če poročaš o dogodkih, poročaš o dejstvih. Ni alternativnih dejstev. Nekaj se je zgodilo ali pa ne. Ni možno, da se je nekaj mogoče zgodilo.

Denarja ni dobil najstarejši študentski radio v Evropi. Denarja niso dobili radijski programi posebnega pomena. Denarja niso dobili tudi splošno informativni dnevni časopisi, ker naj bi bili pri svojem poročanju politično neuravnoteženi (od desetih možnih so dobili nič točk). Predstavljam si člane in članico komisije, kako “tehtajo” o tem, koliko točk bodo pri tem kriteriju prisodili posameznemu časopisu. Če bi časopis potencialno želel dobiti deset točk, kaj bi po mnenju komisije moral narediti? Uravnotežiti svoje prispevke? Na kakšen način? Če poročaš o dogodkih, poročaš o dejstvih. Ni alternativnih dejstev. Nekaj se je zgodilo ali pa ne. Ni možno, da se je nekaj mogoče zgodilo.

Če komentiraš dogodke, daješ besedo tistim, ki lahko nekaj tehtnega povejo na to temo. Za uravnoteženost ne rabiš objaviti prispevka nekoga, ki pojma nima o določeni temi, njegova edina “kvalifikacija” za objavo je pripadnost stranki ali sposobnost hvaljenja tistih, ki jih je zaželeno (ali pa zapovedano) hvaliti. Ali pa je uravnoteženo poročanje nekakšna posebna medijska alkimija, v kateri na razpravo o rasizmu povabiš rasista in žrtev rasizma in ju pustiš, da se zmenita? O čem, lepo prosim?

Če so tisti, ki niso dobili javne pomoči, politično neuravnoteženi, kakšen izraz potem uporabiti za medijske tovarne sovraštva? Uravnotežene v sovraštvu ali pa neuravnotežene v kulturi javnega dialoga? Ko vas na eni od teh uravnoteženo neuravnoteženih programov sprašujejo, kod vam laže, se spomnite tistega zdravorazumskega otroškega odgovora na takšno vprašanje: Tisti, ki vas sprašuje.

Vsi tisti mediji, ki niste dobili denarja na temelju odločitve komisije, si zastavite najbolj enostavno vprašanje: Ali nam verjamejo naši bralci in poslušalci? Ali svoje delo opravljamo v javnem interesu? Če je odgovor da, potem veste, da dobro opravljate svoje delo.

---

---