Dragocena igralska izkušnja

Nova dramatizacija Vojnovićevega romana Jugoslavija, moja dežela, ki bi morala v soprodukciji z Narodnim gledališčem iz Banjaluke svoj krst na koprskem odru dočakati že aprila lani, bo luč sveta - tokrat v soprodukciji Gledališča Koper, Gledališča Prijedor in Fundacije Friedrich Ebert Stiftung - ugledala že prihodnji mesec v Prijedoru, konec julija pa tudi v Kopru v okviru 28. Primorskega poletnega festivala.

Iz Prijedora, mesteca ob reki Sani na severu Bosne in Hercegovine, ki se od leta 2007 lahko pohvali tudi s profesionalno gledališko hišo z desetčlanskim igralskim ansamblom, so se prejšnji četrtek po napornem mesecu vaj za uprizoritev nove dramatizacije romana Jugoslavija, moja deželaGorana Vojnovića vrnili trije igralci koprskega gledališča. Četudi se zdi, da bi lahko študij predstave v Prijedoru nadaljevali tam, kjer so ga v Kopru marca lani zaradi epidemije prekinili, so z vajami začeli tako rekoč znova. “V letu dni so se razmere korenito spremenile in zaradi drugih obveznosti igralcev smo morali kar štiri med njimi zamenjati. Prav zaradi njih ne bi bilo pošteno, da ne bi študija ponovili,” pripoveduje Igor Štamulak, ki v predstavi igra Slovenca Braneta, nekdanjega oficirja JLA. “Takšna odločitev je narekovala intenzivnejše, garaško delo. Vaje so bile daljše od običajnega gledališkega urnika, delali smo tudi ob koncih tedna, Koprčani pa smo z režiserjem Markom Misiračo vadili tudi za prvomajske in velikonočne praznike. V štirih tednih smo imeli proste le štiri dni!”

Tako roman kot njegova odrska priredba - podpisala sta jo Ivan Velisavljević in Aleksandar Novaković - prikazujeta potovanje mladega Vladana Borojevića po Balkanu in iskanje njegovega očeta, Srba, oficirja nekdanje JLA, danes vojnega zločinca na begu. Ta je malega Vladana in njegovo mamo zapustil na začetku devetdesetih in od takrat v otroških očeh obveljal za mrtvega. Na potovanju, na katerem se spomini iz otroštva prekrivajo s sedanjostjo - uprizoritev zato prepleta odrski realizem z grotesko, s slednjo vedno takrat, ko se odrsko dogajanje vrača v preteklost -, se mora Vladan soočiti s svojimi življenjskimi travmami, strahovi in ponovno najti svojo identiteto.

V vlogi Vladana bo nastopil igralec Blaž Popovski, lanskoletni diplomant dramske igre in najmlajši član igralske ekipe Jugoslavije. Kaj takšna vloga pomeni za mladega igralca? Ima mlad igralec dovolj igralske kondicije in znanja, da jo odigra suvereno? “Najbrž ga ni študenta dramske igre ali mladega igralca, ki ne bi vsaj za trenutek pomislil, kako bi bilo odigrati to ali ono nosilno vlogo, saj vsaka predstavlja nekakšen preboj v igralčevem svetu, tako notranjem kot zunanjem,” glasno razmišlja Popovski in dodaja: “Skoraj ves čas predstave sem na odru, dve uri brez odmora, govorim v jeziku, ki ga pred začetkom študija skoraj nisem poznal, in igram lik, ki se boleče sooča s svojo preteklostjo. Mislim, da mi je uspelo, zahvaljujoč mladosti, znanju, predvsem pa adrenalinu, ki me med takimi izzivi drži pokonci.”

V uprizoritvi bodo poleg koprskih in prijedorskih igralcev nastopili tudi igralci iz 60 kilometrov oddaljenega Narodnega gledališča Republike Srbske iz Banjaluke. Kako sta se v tej pisani igralski paleti srečevala pregovorna slovenska disciplina in balkanski “ludizem”, kako slovenska zadržanost v izražanju čustev tudi na odru z balkansko eruptivnostjo? Igralka Mojca Partljič o sebi pravi, da ji je balkanski temperament celo bližji: “Prej bi rekla, da se moram truditi za slovensko disciplino, ki je zagotovo lahko v prid predstavi in moji vlogi. Igram namreč Vladanovo mamo Dušo, Slovenko, ki se znajde v Srbiji pred vojno. Nekateri njihovi igralci so vrhunski, zelo duhoviti in vehementni. Na vajah sem se jim čudila in jih občudovala. Ugotovila sem, da jim nikakor ne smem poskušati parirati v tem, ampak moram ostati zvesta slovenski discipliniranosti in zadržanosti, kajti samo tako lahko pridem do pravega rezultata.”

“Zelo dobro smo se ujeli,” doda Igor Štamulak. “Že pred letom dni na vajah v Kopru se je med nami vzpostavila neverjetna energija. Sprejeli so nas za svoje, Slovence, ki stopamo v korak z njimi. Kljub razlikam v nacionalni pripadnosti in temperamentu smo kolegialni in drug do drugega spoštljivi; seveda pa se ne moremo izogniti starim anekdotam in šalam, ki se običajno začnejo z besedami: Se srečajo Slovenec, Srb in ...”

V Prijedoru, kjer živi večinoma srbski živelj, je še čutiti duha nekdanje Jugoslavije in včasih se zdi, kot bi te časovni stroj vrnil v davna osemdeseta leta, zatrjujejo koprski igralci. Štamulak pa v imenu vseh zaključi: “Jugoslavija, moja dežela je za nas tri zanimiva izkušnja, saj bomo predstavo tokrat prvič pripeljali do premiere v gosteh pri koproducentu. Za igralca zagotovo dragocena izkušnja, saj se daleč od doma lahko posveti samo delu in predstavi.”

Koprski del zasedbe se na začetku prihodnjega meseca znova vrača v prijedorsko gledališče, kjer bodo do njihovega prihoda dokončno izdelali sceno in kostume, posneli glasbo in videoprojekcije. Nato bodo na vrsti še zadnje vaje in “utrjevanje” predstave, v sredo, 9. junija, težko pričakovana premiera, štirim ponovitvam, na katere so vabljeni festivalski selektorji, pa bo sledilo še pet predpremier v Kopru (22., 23., 24., 28., 29. julija) in Izoli (27. julija) ter premiera na Martinčevem trgu (30. julija). Po napovedih soproducentov se Jugoslaviji, moji deželi že sedaj obeta vrsta ponovitev, med drugim tudi na gledaliških festivalih v Jajcu (Pozorišne / Kazališne igre BiH), Kragujevcu (Joakimfest), Tivatu in Novem Sadu (Novi tvrđava teatar).

---