Obsojeni na kaprice
Vnaprej je jasno, da ustavna obtožba Janeza Janše ne bo uspela, koalicija pa bo zelo težko našla 46 glasov za razrešitev predsednika DZ Igorja Zorčiča. Celo šopek opozicijskih strank se je LMŠ-jevi ustavni obtožbi pridružil s stisnjenimi zobmi. Na drugi strani ni nič usodnega, če državnemu zboru predseduje nekdo iz opozicije; s pristojnostmi, ki jih ima, vladi težko meče polena pod noge. Čeprav sta temi brezpredmetni in na usodo te države ne vplivata, se zdaj okoli njiju vrtijo koalicijske in opozicijske kaprice.
Drugega kot to, da s tem vplivajo na javno mnenje, predlagatelji ne bodo dosegli. A prav to je v tej dobi bistveno: deliti je treba ljudi in javno mnenje obrniti v svoj prid, pa naj stane, kar hoče.
Cena, ki jo zaradi takšnega obnašanja plačujemo državljani, postaja vedno višja.
Cena, ki jo zaradi takšnega obnašanja plačujemo državljani, postaja vedno višja. Državni zbor poleg vseh mogočih kozlovskih sodb vendarle sprejema tudi zakone, ki krojijo naš vsakdan, pa naj gre za vodo, socialno kapico, davčno reformo ali dolgotrajno oskrbo, ki naj bi do jeseni vendarle prišla na poslanske mize. Žal se je politika tako polarizirala, da se tudi vsebinska zakonodaja sprejema le še s preglasovanjem, brez usklajevanj, medsebojnega poslušanja in popuščanj, ko in če z nasprotne politične strani pride kak smotrn predlog.
Če bo koalicija po zadnji lekciji z dnevnim redom dojela, da v državnem zboru nima več močnega glasovalnega stroja in da mora temu prilagoditi svoj pristop, lekcija ni bila slaba. A enako verjetno je, da bodo šli z zahtevnimi zakoni in prepotrebnimi reformami raje na nož in na koncu v predal, kot pa na težko pot iskanja širšega soglasja. Brez popuščanja se lahko koalicija do rednih volitev ukvarja le še z vsakokratnim preštevanjem glasov za popravke manj sporne zakonodaje, opozicija pa z zatikanjem špic v postopkovno kolesje in s preigravanji.
Interesa za končanje te agonije s predčasnimi volitvami ni videti. Še zlasti ga ni med strankami, ki so mandat leta 2018 začele v bistveno drugačnem položaju, kot ga imajo zdaj. Desus mora ponovno nastati, SMC do konca doživeti, kar ji je bilo namenjeno, nepovezani poslanci si morajo pred odhodom na volitve šele ustvariti identiteto, če naštejemo samo tri najbolj brezupne primere.