Proteus poje panterja za zajtrk. S kožuhom vred
Čez tri tedne bo vlada uradno predstavila simbole in protokolarna darila ob predsedovanju Slovenije Evropski uniji, je poročala Slovenska tiskovna agencija, ki že 131 dan opravlja javno službo, ne da bi za to prejemala zakonsko določeno nadomestilo.
Do javne razglasitve Urad vlade za komuniciranje ne komunicira o tem, kakšni so izbrani simboli. Tema je postala vroča potem ko so v javnost prišli dokumenti, ki nakazujejo, da bi lahko bil izbrani simbol karantanski panter ali karantenski panter, kot so ga duhovito poimenovali nekateri. Ta plenilec je več kot očitno čudna žival. Ali, bolje rečeno, ker žival pač nikoli ni prav nič kriva, je zverina, ki je prisiljena tacati po precej čudnih poteh v še bolj čudnih časih.
Ta mačizem s panterji in manšetami naj bi bil značilen za to državo? Tako si predstavljamo sami sebe? Kot plenilce s kremplji in ostrimi zobmi v trodelni obleki? To naj bi bila naša resnična zgodovina?
Oglasili so se zgodovinarji in pojasnili, da panter s Karantanijo nima nikakršne zveze, da v času te politične tvorbe grbov sploh še ni bilo. Da je zgodba s panterjem stara nekaj desetletij in je simbol z nekaj dramatičnimi dodatki prerisan iz grbov plemiških družin, ki so imele, seveda, posesti in vpliv, na območjih Koroške in Štajerske, ampak s Karantanijo nimajo nikakršne zveze. Oglasil se je Peter Štih, naš največji poznavalec srednjeveške zgodovine slovenskega prostora in predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Oglasil se je Andrej Pleterski, specialist za arheologijo zgodnjega srednjega veka, staroslovansko arheologijo in zgodnjesrednjeveško zgodovino z dvema doktoratoma. Oglasil se je Miha Kosi, med drugim avtor izjemne monografije z naslovom Spopad za prehode proti Jadranu in nastanek dežele Kras. Delo je še posebej zanimivo za Primorsko in samo za to besedilo je Kosi pregledal kakšnih tristo arhivskih zbirk dokumentov, od tega precej do sedaj še neobjavljenih.
Skoraj je škoda izgubljati besede o tem, da ljudje z dvojnim doktoratom in preučenimi nekaj sto arhivskimi viri v javni debati štejejo toliko kot tisti s pika kartico in prebranimi blogi na treh spletnih portalih. Zgodovinarjem so pač rekli, da so njihove izjave ideološke. Smo že vajeni.
Kar preseneti pri izbiri karantanskega panterja (če se bo zgodila, morda pa 1. junija sledi popolni preobrat) je v nebo vpijoče neskladje med to nesrečno mačko, resničnostjo 21. stoletja in dejanskim značajem slovenskega naroda.
Ne samo, da je bilo govora o panterju, govora je bilo tudi o tem, da bo vgraviran na srebrnih manšetnih gumbih. Kdo sploh nosi manšetne gumbe? Razen Boruta Pahorja. Katerim petdesetim izbrancem naj bi pripadlo to anahronistično darilo? Angeli Merkel? Ursuli von der Leyen? Islandska premierka Katrín Jakobsdóttir, ki pride v službo s pletenim šalom in nizkimi čevlji, bi bila, denimo, idealna kandidatka za ene take manšetne gumbe, še posebej če bi ji povedali, da so srebro izkopali v rudniku redkih kovin s suženjskim delom in visokim ogljičnim odtisom.
Ta mačizem s panterji in manšetami naj bi bil značilen za to državo? Tako si predstavljamo sami sebe? Kot plenilce s kremplji in ostrimi zobmi v trodelni obleki? To naj bi bila naša resnična zgodovina? Naš nacionalni karakter?
Ampak ne gre obupati. Morda bo 1. junija res sledil popolni preobrat v zgodbi. In bodo iz urada za komuniciranje skomunicirali, da bo simbol predsedovanja človeška ribica. Ker to pa, ja, je poštena žival. Prilagodljiva, močna, trmasta, navajena na najbolj črno temo, na najbolj negostoljubne od vseh možnih okoliščin in v svoji vajenosti nepremagljiva. Ni ravno najlepša, marsikdo bi rekel, da ni drugega kot zbledel močerad, seveda je slepa in vsekakor nima dolgih krempljev in razkošnega krzna, ampak mi je veliko bolj podobna od tiste jezne zverine z iztegnjenimi šapami. Meni, ljudem, ki jih imam rada, državi, ki jo imam rada.