Je mar slovenščina potomka jezika izumrlih Venetov?
Vsako ljudstvo, narod in posameznik, ki da kaj nase in se zaveda sebe, hoče (iz)vedeti, od kod prihaja in kam vodijo njegova pota. Ker: čim bolj žlahtni so njegov izvor, poreklo in preteklost, tem obetavnejša naj bi bila prihodnost, ki ga čaka. Tudi njegov jezik naj bi bil več vreden, če ga je govoril imeniten prednik, Stari Grk, Rimljan (za Slovence pa Venet) pred dvema tisočletjema in več.
Vsakdo hoče biti imeniten ali vsaj pomemben. Že Rimljani so razglašali, da so potomci prebivalcev slavne Troje, mesta ob prelivu Dardanele, kjer se dogaja vojna Grkov proti Trojancem, ki jo Homer opeva v epopeji Iliada. Ko so Grki mesto kakih 1200 let pred našo ero osvojili in požgali, se je ostanek nepobitih prebivalcev Troje razkropil po obalah Sredozemlja. Med begunci je bil tudi Enej. Pristal je na obalah Lacija v sedanji srednji Italiji in ustanovil novo Trojo - Rim. Njegovo pot s premnogimi zapleti opisuje rimski pesnik Vergil v epu Eneida.
Tudi severnojadranski Veneti, Italcem soroden indoevropski rod, so trdili, da so v svojo novo domovino - v današnji Veneto z zelo razširjeno okolico pod Alpami - prišli pod vodstvom Antenorja, dvorjana pri poraženem trojanskem kralju Priamu. Vendar te zgodbe niso opisali v epu, ker niso imeli svojega Vergila.
Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si
Še bi bilo mogoče nizati primere samohvale s plemenitimi sorodniki in predniki - od svetopisemskega judovskega “izvoljenega ljudstva”, ki ga je za svojega izbral sam Bog, do “otroka proletarske, delavske družine”, kakor je pri nas prav rad zapisal vsakdo, ki je prosil za štipendijo pri Partiji po zmagi proletarske revolucije 1945. Lahko bi naleteli tudi na kakšno prazno samohvalo. Tudi take so poznane: Je živel plemič, ki se je v visoki družbi za omizjem imenitil z dolgo vrsto svojih žlahtnih prednikov. Vsi so imeli ob priimku plemiške oznake “von”, “van”, “de”, “di” in “plemeniti”. Bili so, oh in sploh, zelo pomembni, čeprav že vsi pokojni. Pa širokoustnežu nekdo izza omizja oponese: “Ti me spominjaš na krompir. Vse, kar je v tvojem rodu dobrega, užitnega in pametnega, je pod zemljo, po površju hodi le še tisto, kar je nepotrebno, neuporabno in neumno.”
Morda nam bodo, spoštovane bralke in bralci, navedeni zgledi pomagali čim bolj stvarno pojasniti vprašanje našega rednega bralca Zorana Markuže iz Ankarana, ki o sebi pravi, da je “navaden upokojenec z nizko pokojnino in deli razočaranje o našem sistemu z mnogimi državljani naše prelepe domovine”: “Spoštovani profesor Hočevar, ne morem se načuditi, kako bogat je naš jezik. Moramo ga negovati, kajti po njegovi zaslugi smo samostojen narod v Srednji Evropi, kjer po venetski teoriji o izvoru slovenščine živimo že od nekdaj. Imamo podatke o selitvah posameznih evropskih narodov na njihova današnja ozemlja, ni pa zapisov o doselitvi nas Slovencev pod vzhodne Alpe. Prebral sem knjigo ruskega zgodovinarja Venelina Starodavni in današnji Slovenci, v kateri zagovarja hipotezo, da smo staroselci na našem ozemlju. Znanstveniki pa zagovarjajo naš izvor nekje na vzhodu Evrope, saj da smo del skupine slovanskih narodov. Venelin v svoji knjigi navaja ljudstva, ki so živela v naših krajih v predrimskem času, kot so: Veneti, Retijci, Kranjci, Panonci, Histri, Liburni, Dalmati in še nekateri, ki jih s skupnim imenom poimenuje Slovence. Rimljani so ta ozemlja imenovali Sclavenia ali Sclavonia in prebivalce Sclavi.”
“Poslušal sem predavanje Ivana Tomažiča in prebral knjigo o tem vprašanju. Mnoga krajevna in ledinska imena v podalpskem in alpskem svetu tja do Tirolske in Švice naj bi imela slovenske korenine, kar naj bi dokazovalo, da smo Slovenci tu živeli že v predrimskem času in smo prvotni Srednjeevropejci. Da torej nismo prišli sem z ravnin onstran Karpatov. Veneti naj bi bili slovenskega porekla, saj so slavili ista božanstva kot naši predniki: Vrhovni njihov bog je bil Perun, po katerem naj bi dobila ime Verona (Peruna - Veron). Belin je bil bog svetlobe, po katerem naj bil dobilo ime mesto Belluno. Današnji Retoromani v Alpah naj bi bili romanizirani Retijci - Rezijci, Rezijani. Kranjci (Karni) naj bi po Ivanu Tomažiču dali ime Karnijskim Alpam in prvi slovenski državni tvorbi - Karantaniji. Trubar pa nas je prvi ogovoril kot Slovence. S tem je segel čez meje dežele Kranjske. Panonska nižina, tako imenovana po panu, gospodu, je bila domovina Panoncev. Južni del Panonske nižine je Slavonija. Torej samo slovanska imena!”
“Rimski zgodovinarji po Tomažiču podrobno opisujejo rimska osvajanja posameznih ozemelj - tudi našega. Zelo podrobno opisujejo vpade in naselitve drugih ljudstev - Gotov, Langobardov, Hunov. Opisujejo prihod Hrvatov in Srbov, a da ni njihovih zapisov o prihodu Slovencev. Zelo podrobno pa opisujejo rimske osvajalne vojne na naših ozemljih. Z osvojitvijo teh krajev so Rimljani pridobili mnogo novih sužnjev, ki so jih do takrat imenovali 'servi', zdaj pa sclavi - po osvojeni Slavoniji (lat. Sclavonia).”
Vprašanje: “Ne morem soditi, ali so pravilne trditve Rusa Venelina, Ivana Tomažiča in drugih (pesnika Mateja Bora in zgodovinarja Jožka Šavlija), ker sem laik na tem področju. Imam pa rad našo materinščino in sem ponosen, da premoremo lep, bogat knjižni jezik; ne tako polnega germanizmov kot Hrvatje in tako polnega turcizmov kot Srbi. Čeprav smo bili pod udarom nemščine, italijanščine in nazadnje srbohrvaščine, smo ohranili svoj kleni knjižni jezik. Zato se, profesor, obračam na vas z vprašanjem, kaj je z jezikoslovnega stališča mogoče reči o trditvi, da se je slovenščina rodila iz jezika Venetov. Veselim se vašega odgovora in se vam zanj zahvaljujem.”
Odgovor: Slabo utemeljeno teorijo o tem, da je slovenščina potomka izumrlega venetskega jezika in da smo mi potomci Venetov, s trdnimi nasprotnimi dokazi zavračajo zgodovinarji, arheologi, etnologi in tudi politiki, ker da je v nasprotju z zgodovinskimi, arheološkimi in jezikoslovnimi dejstvi. Med njimi ji še največ očitajo jezikovni strokovnjaki. Zgrajena je namreč predvsem na ugotovitvi, da so nekatera osamljena ledinska, zemljepisna in naselbinska imena v Alpah zelo podobna slovenskim in da je mogoče v tem videti dokaz, da je bil naš jezik nekoč razširjen tudi tam, v šir in dalj med Alpami.
A takšni dokazi o izvoru kakšnega jezika so v primerjalnem jezikoslovju med najšibkejšimi in ne veljajo nič. So podobni tistemu dokazu, ob katerem se je ljudski razlagalec imen zaklinjal, da smo Slovenci njega dni živeli tudi v Sahari, kar se vidi že v imenu te afriške puščave. Ker se razprostira “za goro”, so v narečju rekli, da je “za hgara”. Od tod da izvira ime “Zahgara”, “Sahara”. Ali pa gorenjskemu dokazu, po katerem se Triglav imenuje tako zato, ker je “trhlòv”, trhlen. Ker je tak, se z njegovih sten nenehno lušči kamenje.
Zagovorniki venetske teorije ne pokažejo nikakršnih jezikovnih vzporednic v sklanjatvah, spregatvah ali besednih korenih v obeh jezikih, ki bi pričale, da je slovenščina res hči venetščine. V 5. stoletju pred našo ero je nastalo več napisov v venetščini in nad 200 je ohranjenih. Lahko bi nam na primer poskusili dokazati, da sta enaka slovenski jezik v Brižinskih spomenikih izpred 1000 let in jezik Venetov izpred 2500 let. Kar seveda ni mogoče.
Slovenci se ne moremo pohvaliti, da smo potomci starih Venetov, naša materinščina pa hči njihove venetščine. Z vidika primerjalne indoevropske slovnice ni nič trdnega v venetski teoriji. Jasno je le to, da v njej ni dosti jasnega.