Obmejni prostori kot žrtve nacionalnih sistemov

Dr. Maja Mezgec je docentka na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem in raziskovalka Slovenskega raziskovalnega inštituta (SLORI). Področja njenega znanstvenega raziskovanja so pedagogika, andragogika in večjezična vzgoja, pri tem pa posebno pozornost namenja manjšinskim in večjezičnim stvarnostim.

> V čezmejnem prostoru živite in delujete, je pa ta tudi predmet vašega raziskovanja.

“V zadnjih letih sem se posvetila preučevanju čezmejnega prostora predvsem v vidiku vzgoje in izobraževanja. Zanimal me je fenomen čezmejnih študentov, ki sem ga pod drobnogled vzela v sklopu projekta Eduka2. Opazno je namreč naraščanje interesa zamejskih študentov za študij v Sloveniji, predvsem za nekatere poklicne profile. Zanimal nas je t. i. fenomen 'bottom up', ko posameznik izbere svojo pot ne glede na institucionalne okvire, s katerimi pa se mora prej ali slej soočiti.

Preučili smo, zakaj se odločajo za študij čez mejo, to predvsem za učiteljski in vzgojiteljski poklic, pa tudi na kakšne težave pri tem naletijo. Ob koncu študija namreč večina teh študentov računa, da se bo zaposlila v šolah s slovenskim učnim jezikom v Italiji. Zato smo pripravili vrsto pripomočkov za čezmejne študente, kot je npr. priročnik za priznavanje študijskih nazivov in poklicnih kvalifikacij.”

Če so se govorci večinskega jezika naučili, recimo, besede 'čevapčiči', zakaj se potem ne bi naučili tudi - kavarna, pekarna in še česa?

Med Italijo in Slovenijo ni bilateralnih sporazumov

> Je priznavanje študijskih nazivov in poklicnih kvalifikacij nekakšen zid, v katerega prej ali slej trčijo zamejski študenti?

“S priznavanjem nazivov, recimo za nadaljevanje študija, še nekako gre, bolj problematično je priznavanje poklicnih kvalifikacij. Ko se študenti izobrazijo za regulirane poklice, ki sledijo nacionalnim zakonodajam, nastane težava, ker med Italijo in Slovenijo za to ni bilateralnih sporazumov. Zato se uporablja evropska zakonodaja, po kateri moraš v teh primerih najprej pridobiti poklicno kvalifikacijo v državi, kjer si doštudiral, denimo opraviti strokovni izpit, ki ti ga morajo zatem priznati v drugi državi. In tu se zakomplicira.

Po evropski zakonodaji lahko v primerih, ko se v študijskih programih pokažejo kake izrazite razlike, druga država pri priznavanju kvalifikacije zahteva neka dopolnila oz. dokazila o kompetencah na tistih področjih, ki niso bila pokrita z licenco v Sloveniji. Navadno so to npr. poznavanje italijanske zakonodaje, didaktika italijanščine in podobne zadeve.”

Zdaj, ko imamo omejitve za prehajanje meje, smo toliko bolj opazili, kako naš življenjski prostor, če ga lahko tako imenujemo, sega tudi čez mejo.

> Sicer pa prehajanje meje za izobraževanje ni nekaj, kar bi bilo omejeno na sfero univerzitetnega študija.

“Seveda ne. Po omenjeni raziskavi nas je začelo zanimati, kaj se dogaja na nižjih stopnjah. Zato smo pri Slovenskem raziskovalnem inštitutu opravili pilotno raziskavo o obiskovanju vrtcev in osnovnih šol v Sloveniji, kjer je opaziti zanimive dinamike.

Zgodnje obdobje predšolske vzgoje, do 3. leta starosti, je v Italiji bolj slabo krito, v Sloveniji pa je ta del že pod okriljem vrtca, sistem je bolj razvit. In tudi razširjenost te storitve je bolj kapilarna. Nekateri starši se zato odločijo, da otroka vpišejo v jasli v Slovenijo. Prvič ker jim je to bližje, ker je v Italiji manj jasličnih storitev, velikokrat so zasebne in tudi finančna plat je faktor.”

> Kolikšno vlogo pa pri tej izbiri odigra jezikovni vidik?

“Nekateri starši so izpostavili tudi to, da so želeli otroku v zgodnjem otroštvu ponuditi jezikovno okolje, kjer je slovenščina izrazito prisotna. Navajali pa so tudi kakovostni vidik in širino ponudbe v smislu, da imajo varstvo zagotovljeno tudi poleti, da se vrtec nikoli ne zapre, da imajo bolj fleksibilne urnike za prihod in odhod, strokovno podkovano osebje ...”

> Kako pa se starši potem odločajo za naprej, torej za osnovno šolo?

“Tu večina načrtuje, da bi otroka vpisali v slovenske šole v Italiji, to pa zaradi učenja italijanščine.”

Zdaj občutimo, kaj nam pomeni čezmejnost

> Obmejni ljudje so se torej, kot ugotavljate, v marsikaterem vidiku privadili na to, da meja ni ovira, zdaj pa zaradi izrednih razmer ni več tako. Kako gledate na to?

“Zdaj, ko imamo omejitve za prehajanje meje, smo toliko bolj opazili, kako naš življenjski prostor, če ga lahko tako imenujemo, sega tudi čez mejo. Če malo karikiram: recimo, da ima vsakdo življenjski krog kakih stotih kilometrov. V tem prostoru se gibljemo zaradi študija, službe, družinskih, prijateljskih in medosebnih odnosov, zaradi storitev, rekreacije, prostega časa ... Če v ta naš življenjski krog zareže meja, kot se dogaja sedaj, toliko bolj občutimo, koliko nam ta čezmejnost pomeni. Zdi se mi, da je to tudi prednost dvojezičnih govorcev oz. tistih, ki poznajo obe kulturi: če je to izpolnjeno, lahko 'živiš' čezmejno, če pa tega ne poznaš, se tvoj življenjski prostor nekako krči.

S tega vidika so večinski šolski sistemi okosteneli, saj praviloma ne obravnavajo denimo kulture, jezika, zgodovine sosednje države, zaradi česar se poznavanje širše stvarnosti ustavi na meji. To pride še bolj do izraza v krajih, kakršna je npr. Kanalska dolina. Če je tvoj domet italijanski svet, je ena stvar. Če pa ta življenjski krog razširiš res na sto kilometrov, bo ta segal tudi v Slovenijo in Avstrijo.”

> Kako sta se po vaši oceni državi, Italija in Slovenija, v zadnjem letu odrezali pri upoštevanju opisane obmejne specifike?

“Kot da sploh ne poznata, kaj pomeni živeti na meji in v obmejnem prostoru. Obmejni prostori so se izkazali za žrtve nekih nacionalnih sistemov. In čim začenjaš spet vzpostavljati meje, kvariš ta prostor.”

> Predmet vašega raziskovanja je tudi jezikovna krajina. Ker delate tudi na Univerzi na Primorskem, imate vsakodnevno vpogled v prostor, kjer sta prisotni dve različni manjšinski skupnosti. Kako se stanje razlikuje na obeh straneh meje?

“Ti dve realnosti sta v določenih točkah zelo podobni, v drugih pa zelo različni. Različni predvsem v tem, da ima na formalni ravni italijanska manjšina v Sloveniji določene stvari boljše urejene z vidika zakonske podlage. V Italiji smo zakonsko zaščito pridobili pozneje. To se kot posledica pozna tudi pri vidni dvojezičnosti, ki je nedvomno veliko bolj uveljavljena v Sloveniji kot pri nas. Z druge strani pa sta si skupnosti različni v tem, da je bil v območjih izven meja Italije, kjer so prisotne italijanske skupnosti, italijanski jezik nekoč bolj zanimiv tudi za Neitalijane. Takrat je bilo zanimanje za učenje in razumevanje italijanščine večje, sedaj pa ta vidik ni več v ospredju, ker se je spremenil status italijanščine na mednarodnem scenariju, predvsem zaradi angleščine. Pri nas pa smo z evropskimi integracijskimi procesi, z vstopom Slovenije v Evropsko unijo in potem še v schengensko območje opazili nekako obraten trend v smislu povečanega zanimanja za učenje slovenščine.”

> Kakšno pa je stanje vidne dvojezičnosti v naselitvenem prostoru Slovencev v Italiji?

“Raziskava o tem je pokazala, da največji delež vidne dvojezičnosti uresničujejo javne institucije, ki so k temu zakonsko obvezane. Delež, ki so ga prispevali 'zasebniki', pa je bil bistveno manjši. Če nismo mi prvi, ki se odločimo za dvojezičen napis v primerih, ko za to nimamo zakonskih omejitev, je potem malo kontradiktorno, ko zahtevamo od javnih institucij in uprav, da nam jih nameščajo. V tem bi lahko bili kot skupnost bolj dosledni. Za zasebnike je odločitev, če bodo nek napis izobesili v enem samem ali več jezikih, stvar subjektivne presoje. Morali pa bi se bolj zavedati, da imajo zasebniki velik vpliv na izgled jezikovne krajine, predvsem v vaseh.”

> Zakaj mislite, da v slovenski narodni skupnosti v Italiji še ni prišlo to uzaveščenja vidika, da je večjezična izložba ali etiketa nekega izdelka lahko tudi marketinško gledano adut?

“Mogoče sami še nismo dovolj prepričani, da je to prednost. Najbrž nam manjka nekaj samozavesti. Če so se govorci večinskega jezika naučili, recimo, besede 'čevapčiči', zakaj se potem ne bi naučili tudi - kavarna, pekarna in še česa?”

---