Poklic, agencija in garancija
Slovenska tiskovna agencija je v petek objavila 260 novic. V soboto je bil praznik, zato so novinarji STA počivali, napisali so “samo” 160 besedil. Nacionalna tiskovna agencija, ki je bila ustanovljena kot neke vrste politična protiutež STA, ob dobrih dnevih sproducira kakšnih deset tekstov.
To ni stvar ideologije, je čisto preprosto zadeva zdravega razuma. Je bolje imeti hladilnik, ki so si ga zamislili razvojni inženirji in ga v tovarni izdelajo po standardiziranem procesu? Ali napravo, ki jo diplomiran filozof, prepričan v svetovno zaroto industrije bele tehnike, popoldne sestavlja v svoji garaži? Si je zlom stegnenice bolje zdraviti na Univerzitetnem kliničnem centru ali pri sosedi, ki je šla na tečaj ajurvedske medicine in na spletu naroča kristale? Nič proti obrtništvu, niti proti alternativni medicini, niti proti raznolikim oblikam javnega izražanja. Ampak treba je vedeti, kaj je kaj. In treba je ohranjati vlogo in dostojanstvo profesionalizma. Sicer bomo z dilentatizmom uničili sami sebe.
Treba je vedeti, kaj je kaj. Treba je ohranjati vlogo in dostojanstvo profesionalizma. Sicer bomo z dilentatizmom uničili sami sebe.
STA, ki jo aktualna vlada sistematično sesuva v prah z izgovori o nadzoru nad porabo sredstev, s katerimi slabo prikriva politično nadlegovanje najhujše vrste, je tovarna novic. V tovarni so delavci. Ljudje, ki presedijo ure v parlamentu in na novinarskih konferencah vlade, ministrstev in županov. Ki gredo ven, ko so potres, orkanska burja in poplave. Se s kmeti pogovarjajo o suši, s sindikalisti o kolektivnih pogodbah in z direktorji o poslovnih načrtih. Ljudje, ki zbirajo dejstva in jih razlagajo, ljudje, ki dogajanje spremljajo sistematično in vzpostavljajo kontekst. So ti ljudje idealni? Niso. Bi bilo delovanje njihove organizacije lahko boljše? Vsekakor. Tako kot delovanje UKC in Boschevih proizvodnih linij. Ampak so ljudje, brez katerih ne moremo, ker nimamo ne časa ne znanja, da bi prebrali načrt Slovenije za okrevanje po covidu ali šli pogledat posledice pozebe na briških češnjah. Tako kot nimamo veščin, da bi si operirali kilo ali naredili mikrovalovno pečico.
Novinarji redko pišemo o sebi. Kar je prav. Ob letošnjem mednarodnem dnevu svobode tiska pa so slovenska uredništva strnila vrste. Ne zaradi napada na vlado, kot bodo zagotovo rekli nekateri. Ampak zato, ker propagandistični projekti ne bodo rešili države. Rešili jo bodo delavci in tovarne.