Od kod priljubljeni “bom bil” v narečjih na Primorskem?

Od kod in kam? To je najpogostejše vprašanje marsikoga marsikdaj in marsikomu med voditelji sedanjega prezapletenega sveta, ko iščejo poti iz malo jim poznane zgodovine v še manj znano jim prihodnost. Zgodovina uči, da kdor ne ve, kam gre, tega ne ve, ker sploh ne ve, od kod prihaja; toda kdor ne ve, od kod prihaja, sploh ne more vedeti, kam gre. Za dober jezik to spoznanje ne velja.

Jezik vselej samodejno ve, od kod, kako in kam ga vodi pot. Naš jezik dobro ve, v katero smer ga peljejo njegovi notranji zakoni, ki so več desetletij, da, celo več tisočletij starejši kakor Zimske urice (Arcticae horulae) - naša prva slovnica, ki jo je v Trubarjevem času sestavil Adam Bohorič (1520-1598), posnemajoč latinsko slovnico Nemca Philippa Melanchthona (1497-1560). Kako spoštovanja vredna dolga leta razvoja, če pomislimo na državo Slovenijo, mladenko, ki jih šteje komaj trideset.

Sleherna opisna slovnica - zato opisna, ker opiše in predstavi živi jezik brez njegovega razvoja skozi zgodovino - je zares veljavna in prava le, če nastane kot posnetek živega narečja ali več narečij. Posneta mora biti po resnično živem govoru. Po narečju v sredini narodnega ozemlja. V Franciji po govoru osrednje pariške kotline. V Italiji po govoru Toskane, dežele na sredini, katere jezik je namesto nežive vulgarne latinščine Dante Alighieri (1265-1321) pred več kot 800 leti izbral za svojo neminljivo Božansko komedijo in s tem ustoličil knjižno italijanščino. V Sloveniji po govoru osrednje Dolenjske, pravzaprav južne Ljubljanske kotline, ki ga je tamkajšnji domačin, Dolenjec Primož Trubar, izbral za jezik svojih protestantskih knjig; s tem je postavil temelj našemu jeziku v knjigi, ki nas je povzdignil med kulturne narode Evrope.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si

Iz povedanega lahko sklepamo, da sta knjižni jezik in narečje pravzaprav zelo podobna ali kar enaka sinu in očetu ali materi in hčeri. Sin (knjižni jezik) je rojen iz očeta, oče izroča sinu vse imetje, ki so ga pridobili njegovi predniki in sam. A ker je narečje (oče) trdno, trajno živo, neminljivo kakor ljudstvo, ki ga govori, nenehno daje svoje sadeže na voljo knjižnemu jeziku (sinu), da se z njimi bogati, prenavlja in izpolnjuje vse jezikovne zahteve in potrebe naroda.

Zaradi te njegove vloge na narečje, ki je pravi oče knjižnega jezika, ni pravično gledati kot na motečega odvečneža, ki kvari in nam spodkopava skrbno negovani skupni zborni jezik (v govoru in knjigi), saj nas šele ta pravzaprav najbolj povezuje v narod, zadnje čase v nacijo. Vendar slovenska opisna slovnica pri svojih določilih in pravilih knjižnega jezika ni pripravljena popuščati in je previdna pri sprejemanju besed, besednih zvez, oblik in drugega iz narečij. V takem duhu in prepričanju se je pri Koprčanki Maji porodilo naslednje vprašanje, drage bralke in spoštovani bralci: “Spoštovani profesor Hočevar, zastavljam vam vprašanje, ki bi moralo biti za vaše primorske bralce prav gotovo zanimivo. Nanaša se namreč na posebno obliko glagola biti za prihodnji čas v primorskem narečju: 'bom bil' namesto 'bom' za moški spol in 'bom bila' namesto 'bom' za ženski spol. Pred nedavnim sem se iz Goriške preselila na Obalo. Tu me domačini hitro označijo za nedomačinko, po njihovem 'forešto', ker mi včasih v pogovoru 'uide' moj narečni soglasnik g, ki ga na Goriškem izgovarjamo 'po naše', kot h in g skupaj v enem samem glasu: torej hg.

Vprašanje: Oprostite mi, znak za primorski hg mi je zbežal. Nikakor se ne morem spomniti, ali ga jezikoslovci zapišejo kot narobe obrnjen G ali kako drugače. Prosim vas, popravite moj zapis, če je pomanjkljiv; a predvsem bi rada vedela, zakaj nastane ta nenavadni hg.”

Odgovor je preprost: Zato, ker tako imenovani guturalni (grlni) soglasnik g, ki je zveneč zapornik, izgovorimo brez zapore pred jezičkom v ustih. Če pravilno izrečete besedi “grem” in “hodim”, pri glasu g v “grem” zadnji del jezika vzdignete do zapore na mehkem nebu v ustih; a pri glasu h v besedi “hodim” jezika ne potisnete visoko do zapore, ampak malo niže, da ostaja med jezikom in mehkim nebom ozka reža, skozi katero dihnete nezveneč soglasnik h. In če pri tem namesto nezvenečega h izgovorite zveneči g, dobite zveneči hg, s katerim se ponašajo narečja na Primorskem.

“Oznako, da sem forešta, sem sicer kar dobro sprejela, a ker sem v svoji službi in tudi po naravi zelo pozorna na vsako besedo v narečnem, pogovornem in knjižnem jeziku, opažam nekatere narečne oblike, ki so pri južnih Primorcih in Istranih še globlje ukoreninjene kot značilni narečni hg pri Goričanih, Vipavcih in prebivalcih ob gornji Soči. V mislih imam uporabo glagolske oblike 'bom bil', ki jo na Koprskem povečini uporabljajo čisto brez slabe vesti oziroma brez zavedanja, da je napačna, če se smem izraziti tako kot pravi naša slovnica. Pri otrocih je nekako še razumljivo, da se te napačne uporabe ne zavedajo. Toda ko 'bom bila' slišim iz ust vzgojiteljice v vrtcu ali 'bom bil' iz ust učitelja v osnovni šoli, me pa kar malce zbode v ušesu. Saj v izobraževalnih ustanovah vendar uporabljamo predvsem knjižni jezik, narečnega pa samo izjemoma, mar ne?”

Vprašanje: “Ne želim, da bi me kdo imel za jezikovno čistunko, puristko, saj sem zelo ponosna na narečno pestrost naše materinščine. Ni veliko narodov, ki na tako majhnem ozemlju, kot je naše, lahko naštejejo toliko različnih narečij kot slovenski, ki jih premore okoli petdeset. Me pa zanima, in gotovo tudi vaše bralce, od kod tako zakoreninjena oblika 'bom bil' na Primorskem, saj slovnica trdi, da pri glagolu 'biti' v prihodnjiku opisni deležnik preteklega časa 'bil' ni potreben. Iskreno se vam opravičujem, ker sem ugotovila, da vam zastavljam podobno vprašanje, kot ste ga nekoč že obravnavali. Ko sem po spletu malce brskala po vaših kolumnah 'Minuta, dve za boljši jezik', sem naletela na članek, v katerem ste odgovorili na vprašanje vaših bralcev, zakaj je v knjižnem jeziku pravilno reči in zapisati samo 'bom', ne pa tudi 'bom bil'. Kljub temu se veselim vašega odgovora na moje drugače usmerjeno vprašanje: kako in zakaj se je razvila oblika 'bom bil', in vas prav toplo pozdravljam. Bralka vaših člankov Maja iz Kopra.”

Odgovor: Pojasnilo na vprašanje, kako in zakaj se je razvila oblika “bom bil”, je malo bolj zapleteno. Poskušajmo ga ponazoriti z zgledom. Vsak glagol več svojih oblik sestavi s pomočjo deležnika z obrazilom -l: a) pretekli čas: sem delal; b) prihodnji čas: bom delal; c) pogojni naklon: bi delal in d) želelni naklon: naj bi delal. Tudi pomožni glagol biti vse te čase in naklone oblikuje skorajda enako: a) pretekli čas: sem bil; b) prihodnji čas je pa drugačen: bom; c) pogojni naklon: bi bil in d) želelni naklon: naj bi bil. V vseh teh oblikah, razen v prihodnjiku, je prisoten “bil”. In zakaj ne bi tudi prihodnji čas glagola biti imel deležnika “bil” in bi se glasil “bom bil”, bi kdo vprašal.

Naša najzahodnejša narečji so vprašanju pritrdila in posvojila obliko“ ”bom bil”. Celo pri dnevniku Delo se je nekomu ob tem vprašanju malo zataknilo, tako da je 16. aprila 2021 zapisal “bodo bile” namesto “bodo”: “V naslednjo hladno sezono bodo lahko z optimizmom šle samo države, ki bodo precepile najmanj dve tretjini ljudi nad 50 let in bile zmožne do jeseni cepiti tudi vse druge, ki to želijo.” Ljubki primorski “bom bil” je potemtakem povsem skladen z notranjimi pravili naše materinščine.

A ker usklajenosti v knjižnem jeziku ni nikdar dovolj, a neusklajenosti brž preveč, naša slovnica narečnemu “bom bil” ne dovoli vstopa v knjižni jezik.


Najbolj brano