Manj varnosti za zaposlene, manj države

Kapitalisti delavcem praviloma bolj malo podarijo. Najtežje dostojno plačajo delo. Zato so se podcenjeni od nekdaj borili za nekaj več pravic. V čast čikaškim delavcem v dobršnem delu razvitega sveta 1. maj ostaja praznik dela. V rodni Ameriki ne, drugod po svetu praznujejo potrošniško. Če jo je lani korona zagodla, so letos ceste spet polne. Dopust seveda ni ovira za nekaj premisleka o položaju dela v Sloveniji.

Slovenija je v korona krizo štrbunknila z enim najvišjih deležev zaposlenih brez socialne varnosti v EU, s prevladujočimi negotovimi - prekarnimi - zaposlitvami za mlade, rekordno nizkim številom varno zaposlenih v delovnih razmerjih in množico minimalno plačanih. Sočasno so tu prvi delodajalci, ki žanjejo dobrobiti prožnejše varnosti za delavce. Denimo šesturnega delovnika, ko večini niti davno priborjenih osem ur ne zadošča. O vsem skupaj velja ob prazniku dela, že leta predvsem priložnosti za dopustovanje, nekoliko razmisliti.

A komu so v koronsko končno nekoliko sproščenih dneh mar vsi, ki zaradi socialnih stisk ne morejo dopustovati? Komu so mar sindikati, ki bi lahko z več podpore še relativno varno, za nedoločen čas zaposlenih, dostojno omejili nižanje stroška, kar delo že dolgo je? Kdo naj prežene strah varno in nevarno zaposlenim, da se bodo norostim uprli?

Trajnost, ki je v barvi zelenila bolj ali manj še na koncu potrošniških jezikov, edina obeta preživetje. Obojim - podcenjenim stroškom in elitam, a le če bo tudi socialna.

Medtem ko se Slovenci v oklepu avtoritarnosti prebujajo, logika kapitala v anonimni, prestrašeno molčeči, sindikalno le petinsko organizirani delovni čredi, še deluje brezhibno. Z nižanjem stroška za več kopičenja in inoviranja v prid kopičenju! Za svobodo vse ožje elite, ki čredi meče ravno prav bonbončkov za molk. Koliko časa še? Davno, v pomladno narodnem letu 1848, sta daljnovidna možakarja v nekem manifestu zapisala, da je podcenjeno delo mogoče dvigniti navzgor le z organiziranim pritiski delavcev in sindikatov in navzdol, do vsote minimalno potrebnih življenjskih potrebščin, brez njega.

Slovenija je sedaj z vsemogočimi nesocialnimi z delom povezanimi rekordi na dnu! Navkljub najbolje delujočim protikoronskim paketom prav na področju dela. Sočasno sta možakarja ob komaj rojevajočem kapitalizmu in izumljenem parnem stroju natančno razložila, kako bo pohlep za več v 21. stoletju iz krize v krizo lomil globalni kapitalizem in naposled ...

Marx in Engels, ki sta sočasno pozvala proletarce vseh dežel k združevanju za dosego pravic, ki pripadajo delu, sta bila modra moža. “Njun” socializem so ljudje res izrodili, komunizma niso nikoli dočakali, a tudi kapitalizem današnje svobode za elite je pod točno takim vprašajem, kot sta bila neudejanjena sistema. Korona kriza vprašaj veča in postavlja kapital in globalno oblo na razpotje.

Trajnost, ki je v barvi zelenila bolj ali manj še na koncu potrošniških jezikov, edina obeta preživetje. Obojim - podcenjenim stroškom in elitam, a le če bo tudi socialna. Nove tehnologije bodo morale delovati v prid večje enakosti, če naj se svet pred trajnostnim napredkom ne zaplete v resnejši nemir, kot ga je prinesla virusna pandemija.

O novi vojni ne bomo. Pač pa o tem, da bi se bilo dobro povezati proti tistim, katerih sive celice ne segajo dlje od nižanja stroškov dela. Resnici na ljubo tudi čez Slovenijo letajo pomladne lastovke z menedžerji, ki delo cenijo in uvajajo prožnejše, varne oblike dela. Imamo prva podjetja s šesturnim delovnikom in številnimi dobrobitmi z večjo produktivnostjo na čelu. Za večino kapitalskih ptičev psihologija dela in kultura njegove organizacije ostajata švedska vas. Švedska, evropska prvakinja varno prožnega dela in zato več države in žvenketa v njenih blagajnah, je daleč.

A premislek je ob neslavnih slovenskih rekordih nujen. Zlasti o prekarno zaposlenih. O nemoči sindikatov, ki bi z osveščenim članstvom lahko potegnili voz k obetavnejšim evropskim rekordom. V državo vrnili skoraj odplavljen socialni dialog in naposled zbudili solidarnost, z medgeneracijsko na čelu.

Do tja je daleč in prihodnost je negotova. Ker kapital mladež uspešno drži v podrejenosti, ta v prizadevanjih za preživetje niti pomisliti ne more, kaj bo z njo čez desetletja. To ustreza državi, saj reform enovite zgodbe od prekarnosti do dolgotrajne oskrbe, ne v desni ne v levi ali šekasti politični podobi, ni sposobna uresničiti.

Zato nikogar ne moti, da je z minimalno plačanimi vse manj prispevkov v solidarnostnih blagajnah in zato manj države. A da je ne bo zmanjkalo, bo popolno prožnost kopičenja potrebno preobrniti v prožnost pravičnosti. Za začetek s premislekom o delu in pravicah. Praznični dopust zanj ni ovira.


Najbolj brano