Umrli so za nas - ne bi jih smeli izdati

Za nami je 80. obletnica ustanovitve OF, pred nami praznik dela in dan zmage. Pustimo državno proslavo ob dnevu upora proti okupatorju, bila je obupna farsa, pri kateri ljudstva ni bilo - tega dne je upor in up izražalo na ljubljanskih ulicah in trgih. Moramo biti glasni, samo tako lahko dostojno počastimo spomin na včerajšnje borce za svobodo, ki so padli za nas.

Nič niso padli - umrli so. Ker so jih ubili. Še prej pogosto mučili. Ne zverinsko - tako zna mučiti samo človek. Kadar švignemo mimo spomenika in s pogledom oplazimo tisti “padli za domovino”, v domišljiji najpogosteje - če sploh - slišimo strel in vidimo borca, kako bolj ali manj teatralno omahne v slavno večnost. Šele kadar - če sploh - prisluhnemo pričevanjem preživelih in beremo njihove spomine, utegnemo vsaj zaslutiti, kaj se je zares godilo.

Ne sprevračanja zgodovine in skrunjenja spomenikov, bati se nam je vseenosti. Zehanja ob spomenikih. Tihega odrekanja vsemu dragocenemu, pomembnemu. Za kar so se borili ...

Na Primorskem so se že debelo desetletje pred partizani borili prvi protifašisti v Evropi, člani tajnih organizacij Borba in TIGR. Leta 1929 so odmevali streli, ki so v Pulju pokosili Vladimirja Gortana. Vekoslav Španger, leto zatem med obtoženci na prvem tržaškem procesu, nam je zapustil knjigo spominov Bazoviški spomenik, njegov tovariš Vladimir Štoka pa pričevanje o tem, kako so ju mučili. Iz zloglasne koprske jetnišnice so ju ponoči odpeljali v karabinjersko postajo v Semedeli: “Mene so najprej slekli do pasu in dva sta mi razpela roke, medtem ko sta me dva bíla s pestmi po hrbtu in prsih. Ne štejem klofut, vlečenja za lase in ušesa, pljuvanja, itd. Druga stopnja je bila vrela voda. Bosih nog so me porinili v škaf vrele vode. Ko sem zaradi bolečin planil ven, so me začeli tepsti s palico po oparjenih nogah, dokler niso dodobra otekle. Za tem pa ponovno krop in kar je bilo v resnici najtežje prenašati, šibanje s tanko palico - vse to pa se je odvijalo v več ali manj kratkih presledkih, ker sva se jaz in Španger vrstila. To je trajalo tja do petih zjutraj.” Okrog devetih je Štoka skozi steno slišal, kako nekdo tuli od bolečin. Bil je Franjo Marušič, ki so ga pozneje, jutro po izteku montiranega procesa, skupaj s Ferdom Bidovcem, Zvonimirjem Milošem in Alojzom Valenčičem usmrtili v Bazovici. Na bazovski gmajni je na manjšem spomeniku vklesano še ime Antona Gropajca, ki se je med nizom mučenj v rimskem zaporu izvil iz krempljev krvnikov in iz tretjega nadstropja skočil v smrtonosno globino. Fašistični časopisi o tem seveda niso poročali, kakor niti o Bidovčevih okrvavljenih ustih, iz katerih so v zameno za “prostovoljno priznanje” izbili vse zobe, o nogah, na katerih Miloš ni več mogel stati ... Druge so povečini pozaprli, Štoka je po prihodu iz ječe leta 1943 “padel” kot partizan ... Vsa ta imena in še premnoga druga je treba izgovarjati, znova in znova, čim glasneje.

Letos mineva tudi 80 let od drugega tržaškega procesa. Izgovorimo: Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos, Pino Tomažič, Ivan Vadnal. Iz knjige Pisma na smrt obsojenih nas nekaj dni pred usmrtitvijo nagovarja Pino Tomažič: “Star sem 26 let in ljubim življenje. Užival sem vsak njegov hip, najmanjši njegov trenutek. Ljubim človeštvo, ljubim otroke, ljubim naravo, naš Kras in naše gore ter morje. Toda ravno zato, ker ljubim vse, kar me obkroža, dam brez kakršnegakoli obžalovanja življenje za stranko, za bodočnost, za odpravo hlapčevstva, za odpravo izkoriščanja človeka po človeku, za zmago komunizma. Statistično ima moja smrt malenkostno vrednost, kajti po vsem svetu žrtvujejo sedaj svoje življenje milijoni tovarišev in tovarišic, ki so brez dvoma boljši in bolj vredni, da bi živeli, nego jaz.”

Ne sprevračanja zgodovine in skrunjenja spomenikov, bati se nam je vseenosti. Zehanja ob spomenikih. Tihega odrekanja vsemu dragocenemu, pomembnemu. Za kar so se borili ... Umrli so za nas - ne bi jih smeli izdati. Je res že prepozno?  


Preberite še


Najbolj brano