Superliga ni novost, imamo jo že dve desetletji
Večina navadnih smrtnikov si želi skozi reko življenja pluti z zaslužkom, ki omogoča normalno življenje in še kaj malega za težke čase. V večnost nihče ne bo nič odnesel. Nekaterim pa mera nikoli ni polna. In to še posebej velja za manjšino nesramno bogatih ljudi, katerim je pomembno le, da so le še bolj bogati. Tako razmišljajo tudi pobudniki začasno propadle nogometne superlige, v kateri bi do nezavesti med sabo igralo dvanajst najbolj prestižnih blagovnih klubskih nogometnih znamk. Predsednik Reala iz Madrida in šef superlige Floretino Perez se lahko popolnoma prepozna v zgornjem opisu, zato njegove nerealne in arogantne izjave ne morejo nikogar čuditi. Španec je sicer še edini, ki javno vehementno trdi, da se bo liga igrala, v sicer prilagojeni obliki. V nedavnih intervjujih je v vsakem odgovoru Pereza najmanj enkrat omenjen denar, želi pa se predstaviti, kot da je moderni, neke vrste nogometni Robin Hood, ki da bo s superligo rešil tudi revnejše. Seveda so to le pravljice za lahko noč.
O superligi in njenem ekspresnem (začasnem) koncu je bilo že veliko zapisanega. Kajpak ni bila narejena za evropske navijače in tržišče, temveč pretežno za ogromno azijsko in deloma ameriško tržišče, predvsem pa za reševanje nogometnih velikanov pred bankrotom. Ti so v minusu zaradi lastnega slabega poslovanja ter pretiravanja s plačami in odškodninami za nogometaše, ne pa zaradi Uefe in njene lige prvakov. Pa še med sabo so ustvarili razlike, saj je ustroj superlige predvidel nezanemarljive razlike zagotovljenih prihodkov med posameznimi klubi ducata “umazanih”. Temu, komu je liga namenjena, je bil prilagojen tudi čas objave uradnega sporočila o njenem zagonu. Pozno zvečer po evropskem času, zato pa v primernih urah na ostalih celinah, kjer so računali na prihodke.
Je pa izkušnja s košarkarsko “superligo” pokazala, kaj se lahko zgodi z nogometom. Z izjemo peščice klubov je smer neustavljiva pot proti čerem.
Imeli so svojega dvojnega agenta v Uefi (Juventusovega Andreo Agnellija), verjetno pa niso računali, da imajo vsaj enega neodločenega v svojih vrstah, novega predsednika Barcelone Joana Laporto, ki je vest o nastajanju tekmovanja obelodanil predsedniku španske La lige, ta pa je to hitro sporočil Aleksandru Čeferinu v Nyon. Da bi tekmovanje steklo mimo uradnih krovnih organizacij je kajpak možno, kajti v Evropski uniji je prosti trg svetinja, zakonodajni okvir za zagotovitev evropskega modela športa, ki so ga kot papagaji ponavljali skoraj vsi politiki, pa je bolj kilav. Ne dvomim, da se na tem področju, ker pač gre za nogomet, lahko res kaj spremeni. Ironično pa je, da je brexit reševal evropski model športa, kajti grožnje britanskega premierja Borisa Johnsona so bile močan argument za umik šesterice angleških klubov. In tudi protesti navijačev, čeprav mnogi temu dajejo drugoten pomen.
Ne morem pa verjeti, kako vsi pozabljajo, da v opevanem evropskem modelu športa že dve desetletji obstaja podobna liga. Kot da združenje košarkarskih klubov Uleb ni ustanovilo svoje superlige, evroligo. Krovni košarkarski organizaciji Fiba so ostala pretežno reprezentančna tekmovanja, sama je ustanovila svojo ligo, v katero je sicer spet vrnila nekatere uglednejše klube, a ne največjih. Je pa res, da je košarkarski primer nekoliko drugačen od nogometnega, saj bogata Fiba klubom ni želela dati ničesar. Fibina “škrtost” je Uleb iz speče organizacije prebudila v rjovečega leva, ki je zagospodaril na evropskem klubskem prizorišču. Tudi v tem primeru so uradne pritožbe šle na evropsko komisijo in sodišča, a so še nekje v predalih. Košarka pač ni nogomet. Morda se bo zdaj vseeno tudi v tem primeru kaj premaknilo.
Je pa izkušnja s košarkarsko “superligo” pokazala, kaj se lahko zgodi z nogometom. Z izjemo peščice klubov je smer neustavljiva pot proti čerem. Kakovost pada, denarja je manj, manjši klubi nimajo nič od ustvarjanja igralcev in se tudi sami vse bolj zatekajo k tujcem, posebej k ameriškim okrepitvam. Ko bo vse to pljusknilo v evroligo, bo že pozno. Če ne prepozno.