Se znamo pogovarjati?

Komunicirajo vsa živa bitja, toda človeška komunikacije je edinstvena, ker ni vrojena, temveč je kulturno pogojena, kar pomeni, da se jezika in načina komuniciranja naučimo, jezik pa lahko uporabljamo na izjemno raznolike in povsem izvirne načine. Komunikacija je izjemnega pomena, saj omogoča sporazumevanje, z njo predstavimo naše misli, čustva, potrebe, želje in ideje. Pomaga nam spoznati in razumeti druge, z njeno pomočjo z drugimi razvijamo odnose in navezanosti.

“Nenazadnje je vse odvisno od našega odnosa do soljudi. Če jih obravnavamo spoštljivo in z ustrezno mero dostojanstva, lahko dosežemo čisto vse.” (J. Bacon) Seveda je pomembno, kot nakazuje citat, kako druge obravnavamo, enako pomembna pa sta tudi vsebina in način, kako povemo, da je naša komunikacija jasna in razumljiva.

Slovenci imamo resne težave s komunikacijo, tako v zasebni kot javni sferi.

Pri opazovanju vsakdanjega, službenega in javnega življenja ter petnajstletnih izkušnjah komuniciranja in dela v mednarodnih skupinah lahko potrdim že večkrat izpostavljeno, in sicer, da imamo Slovenci resne težave s komunikacijo, tako v zasebni kot javni sferi. Bodisi ne znamo primerno izražati čustev, predvsem tistih, ki jih dojemamo kot manj prijetna, kot sta žalost in jeza, ali smo v komunikaciji žaljivi, nasilni in nespoštljivi; pogosto smo tudi nejasni in dvoumni ali pa dolgovezimo. Povprečen dialog poteka kot monolog dveh oseb: druga oseba počaka, da prva zaključi svojo pripoved, potem pa nadaljuje tam, kjer je prej končala, ne meneč se za sporočilo in vsebino prve osebe. Dve osebi tako navidezno komunicirata, v resnici pa gre za dva monologa, ki potekata na istem kraju in ob istem času. Pogosto je tudi odvzemanje prostora izražanja in skakanje v besedo ter poniževanje in degradacija sogovornika. Zato pa smo priča tolikšnim nesporazumom in nezadovoljstvu v družinskih in službenih odnosih. Za uspešno komunikacijo je potrebna dvosmerna komunikacija med enakovrednima sogovornikoma in ne enosmerno nakladanje ali podrejanje sogovornika.

Težko je govoriti o nacionalnih značilnostih, saj se v tem primeru težko izognemo res hudemu posploševanju. Če bi pa vendarle morala izbrati prvake jasnega, nedvoumnega, pa vendar spoštljivega komuniciranja, ki ti rezko postrežejo s svojim mnenjem in stališčem, obenem pa ti ne odvzamejo prostora za tvoje, bi osebno izbrala Dance. Komunikacija z njimi te lahko pusti odprtih ust, zna biti tudi naporna, saj lahko izmenjava mnenj kar traja in traja, toda ob zaključku je vsem vpletenim - ne glede na to ali gre za dialog ali skupinsko komunikacijo - povsem jasno, kdo misli kaj, in vsi se počutijo slišane. Komunikacija v njihovem primeru vedno vodi k jasnemu cilju - odkrito in nedvoumno posredovanje svojega mnenja, ob hkratnem poslušanju in upoštevanju drugega ter skupnem iskanju kompromisa, ki bo zadovoljiv za vse. Takšnega komuniciranja se učijo že v družini, na tem se izdatno dela v šolah in tudi družba na splošno nagrajuje takšno obliko izražanja.

Za uspešno komunikacijo je potrebna dvosmerna komunikacija med enakovrednima sogovornikoma in ne enosmerno nakladanje ali podrejanje sogovornika.

V digitalni dobi, ko se komunikacija v vse večji meri seli na twitter, facebook in spletne forume, hitro uvidimo, kako spoštljivost komunikacije upade, ko umanjka fizični, človeški stik. Še posebej očitno pa to postane v anonimnih komunikacijah, ko naša identiteta ni razkrita in ne zremo v sogovornikov obraz. Zanimivo, da ta oblika vse bolj agresivnega in družbeno škodljivega komuniciranja, ki je že zdavnaj prešla vse razumne meje obvladljivega, ne vzbuja dovoljšnje skrbi, da se v šole in na delovna mesta nemudoma ne uvede hitrih tečajev primernega komuniciranja. Kajti agresivna komunikacija, če je pravočasno ne prepoznamo in ustavimo, lahko preide v konkretno, fizično nasilje in kot že večkrat izpostavljeno: “vse se je začelo z besedo”.

Da gre nasilna komunikacija z roko v roki z drugimi oblikami nasilja, vedo tudi članice in člani nevladne in neprofitne organizacije Društvo za nenasilno komunikacijo, ki že vrsto let izvajajo številne programe za preprečevanje nasilja v slovenski družbi in širjenje ukrepov nenasilne komunikacije. Delo in dosežki društva so izjemni in ne smemo spregledati, da trenutna oblast z vsemi sredstvi ruši številne nevladne in neprofitne iniciative in društva, ki v naši družbi resnično “delajo razliko”. Tudi George Soros, madžarsko-ameriški poslovnež in filantrop, je že vedel, zakaj je v državah nekdanjega vzhodnega bloka (in tudi v Sloveniji), nevajenih idejnega in političnega pluralizma, tako izdatno financiral Debatne krožke, s pomočjo katerih so se dijakinje in dijaki učili spoštljivega in argumentiranega komuniciranja. Ta isti mecen številnih v odprto družbo usmerjenih programov je tudi zato persona non grata v rojstni Madžarski.

Številna partnerska in družinska življenja bi bila manj nesrečna, če bi bili bolje opremljeni z veščinami jasne in spoštljive komunikacije, v kateri so vsi vpleteni slišani in upoštevani. In ko bomo znali komunicirati na osebni ravni, bomo zmogli to prenesti tudi v službe, v javno življenje in ne nazadnje, v politiko. Kako nepovratno uničujoči so vplivi neprimerne komunikacije na najvišjih ravneh odločanja, pa je moč nazorno videti, če si ogledate katerokoli zgolj naključno izbrano informativno oddajo.


Preberite še


Najbolj brano