Včasih gre vse narobe

Prizor iz predstave Alica Foto: andraž gombač
Prizor iz predstave Alica Foto: andraž gombač

Kljub temu, da so stvari dobro utečene, se včasih zgodi, da gre vse narobe. Spomnim se gostovanja v Šmarju pri Jelšah s predstavo Alica. V Šmarju smo radi gostovali, saj so nas vedno toplo sprejeli in nas gosposko pogostili, pa tudi podružili smo se z gledalci in kakšno rekli o predstavi. Zato smo tudi tokrat veselo zakorakali na oder odigrat predstavo, ki nam je bila vsem zelo ljuba. Takoj po začetku pa nam je vse zbezljalo iz rok. Začelo se je, ko je Primzi (Primož Pirnat) mačjo lutko Dino po nesreči zabrisal naravnost v neonko nad vrati premične kulise. Žarnica se je razletela na tisoč koščkov in komaj smo se zadržali, da nismo prasnili v smeh. Nadaljevali smo prizor, ki je potekal v popolni tišini, ko se je izza kulise zaslišal zvok metle, ki pometa zdrobljeno steklo. Seveda smo si vsi predstavljali inspicienta Simona, kako skuša čimbolj neopazno pomesti oder, in smeh nam je že začel stresati ramena. Megla, ki naznanja prehod iz realnega v domišljijo, se je na manjšem odru začela obnašati čisto drugače kot doma. V trenutku je preplavila oder in to tako silovito, da drug drugega nismo več videli. Zadrževati smeh je postalo skoraj nemogoče. Takrat se je zaslišala glasba za prvo pesem, ki jo je pela Alica (Alida Bevk). Na vse kriplje se je trudila, da bi zadevo speljala, slišati pa je bilo nekako takole: Diii hihihi naaa, Diii hihihihi naa, Diii hihihihiiiii niiiicaaa ... Solze so nam tekle po licih, grizli smo se v jezik, sem in tja pa je kdo že prasnil v smeh.

Megla, ki nas je skrila pred občinstvom, se je medtem razlezla po dvorani. Ljudje so začeli kašljati in mahati z gledališkimi listi, da bi lahko kaj videli. Takratni direktor Sergij Peljhan, ki nas je spremljal, je hitel odpirat vrata dvorane in skušal razkaditi meglo. Igralci smo se na odru zaletavali drug v drugega, se krohotali in poskušali rešiti, kar se je rešiti dalo.

Predstava se je nekako prikotalila do konca, občinstvo je navdušeno ploskalo nam, mi pa njemu. Po predstavi nam je neki gospod v foajeju rekel: “No, videl res nisem nič, ampak slišat je bilo zelo fajn.

Ana Facchini, članica igralskega ansambla SNG Nova Gorica, letošnja dobitnica igralske nagrade ZDUS “Duša Počkaj”


Preberite še


Najbolj brano