Hojs iz policije dela socialistično milico
Tisti, ki smo odraščali v osemdesetih ali prej, smo dobro vedeli: z miličniki ni bilo šale. Bili so prva in zadnja instanca brez možnosti pritožbe, vedno so imeli svoj prav, ki so ga v vsakem trenutku lahko podkrepili z vrsto “argumentov”. Če si zaradi vožnje s kolesom po pločniku ostal samo s prazno zračnico, si jo še dobro odnesel. Miličniška klofuta kot vzgojni ukrep je bila družbeno sprejemljiva, privedba na postajo ni bila nobena redkost. Kako so tega ali onega miličniki nabunkali z debelimi telefonskimi imeniki, da se ni nič poznalo, je bila tema pritajenih pogovorov, okrog tega so se v blokovskih naseljih med mulci spletale urbane legende. Vedelo se je, opravek z miličnikom se ponavadi ne konča najbolje. Posledično so generacije odrasle s privzgojenim odporom in prezirom do poklicne in družbene skupine, ki je pendrek, pištolo in lisice za pasom vzela preveč zares, civilna oblast pa ni naredila prav dosti, da bi jo v tem obrzdala. Ji je pač ustrezalo, da ljudje ves čas živijo v vsaj minimalnem strahu pred socialistično oblastjo.
Potem je prišla demokracija, iz milice pa smo začeli dobivati policijo s civilnim in političnim nadzorom. Notranji ministri so postajali karierni uradniki, intelektualci, dve odvetnici, en kulturnik, celo en matematik je bil med njimi, še najbližje nekdanji milici je bil prvi demokratični notranji minister Bavčar, ki je končal kadetnico. Andrej Šter si je kot minister “dovolil” izdajo knjige policajskih vicev, ki je bila menda velika uspešnica - tudi med policisti samimi, zgodbe o ravnanju z državljani s pozicije moči so bile vse redkejše. Policija je počasi začela dobivati status institucije, ki ji državljan lahko zaupa, saj so njeni pripadniki v njegovi službi. Policisti so izgubili status nedotakljivih, ki o vsem vse vedo najbolje in ki jim nihče nič ne more in celo tisti mulci z začetka tega zapisa so morali hočeš-nočeš priznati, da s policisti niso imeli slabe izkušnje. Vedelo se je, kje je meja, prek katere policija v odnosu do državljana ne sme, vsaj nekaznovano ne. Bili smo kolikor toliko normalna država.
Nekoč je bila milica podaljšana roka partije, danes policijo preoblikujejo v orodje SDS. Arhitekt tega retrogradnega procesa je Janez Janša, vodja gradbišča pa Aleš Hojs.
Potem pa je nad deželo prišla korona, za notranjega ministra so postavili Aleša Hojsa, gradbenika po izobrazbi, in vse, kar so njegovi predhodniki uspeli zgraditi, se je začelo sesipati. Oblast je v minulem letu porabila zelo veliko energije za to, da je utišala kritične glasove in, povedano z metaforo, posekala v protest dvignjene pesti. Brutalno je šla nad nekaj, kar je v demokratičnih družbah del političnega vsakdana: nad drugo mnenje. Vrstile so se omejitve, prepovedi, sankcije, ponovno je začel nastajati prepad med državljani na eni in policijo kot institucijo na drugi strani. Pod krinko skrbi za javno zdravje so nam po nalogu politike demonstrirali, kako so videti represalije.
Spet smo bili in smo priča policijski arbitrarnosti pri kaznovanju državljanov vsevprek, absurdnim izpadom, kakršen je tisti z mariborskimi dijaki, ki so želeli v šolo (prav včeraj je mariborska sodnica ustavila postopek proti prvemu od njih in se mu opravičila), vodstvo policije spodbuja ovaduštvo, kaznujejo ljudi, ki se v času protestov znajdejo na nepravem mestu, policija pod ministrovim vplivom postaja orodje v rokah vladajoče stranke. Rezultat vseh teh prizadevanj seveda ni mogel izostati: po nedavni Valiconovi meritvi je prav policija med tistimi institucijami, ki so v minulem letu v družbi izgubile največ ugleda.
Nazadovanje, ki smo mu priča, je pravzaprav težko umljivo. Nekoč je bila socialistična milica podaljšana roka partije, danes policijo preoblikujejo v orodje SDS. Arhitekt tega retrogradnega procesa je Janez Janša, vodja gradbišča pa Aleš Hojs. Prvi kot kakšen Franc Popit ali Edvard Kardelj, drugi pa kot Ivan Maček Matija ali Stane Dolanc. V lepi družbi sta pristala.