Ovira z razlogom

Birokracija ima precej negativno konotacijo. Tudi zato smo od predloga zakona o debirokratizaciji veliko pričakovali - veliko več, kot smo zdaj dobili oziroma kot so dobili na mizo poslanci. Od resnih debirokratskih ukrepov smo še daleč, se je pa poleg razvpite socialne kapice med predlogi znašlo tudi črtanje določila o obvezni izvedbi javnih arhitekturnih natečajev, kar je sicer že pred tem skušala vlada doseči s spremembo zakona o javnem naročanju.

Birokratska ovira pa taka! Zagotovo bi si tudi arhitekturna in projektantska stroka pa tudi investitorji na drugi strani želeli kakšne koristne poenostavitve, ki bi prihranila čas in denar, toda arhitekturni natečaji so, če jih nekateri že dojemajo kot birokratsko oviro, ovira z razlogom. Ovira, ki naj preprečuje nestrokovne, nekakovostne, netransparentne odločitve in samovoljo naročnikov, kar ima lahko daljnosežne negativne posledice za kvaliteto bivalnega okolja. Ne, ne gre za ekonomski interes arhitektov, kot bi kdo očital, temveč za interes nas vseh, da so z večjo verjetnostjo med več idejnimi rešitvami izbrane najboljše, najbolj funkcionalne, najbolj trajnostne in ne zgolj najcenejše. Ne naročamo namreč pisarniškega materiala, ampak projektne rešitve za naše šole, vrtce, bolnišnice, knjižnice, mestne trge ...

Žal opozarjamo pred tem, da bi natečaje zakonsko ukinili, namesto da bi jih izvajali, četudi ne bi bili zakonsko predpisani.

Ali bomo zaradi tistih nekaj deset tisoč evrov dodatnih stroškov za natečaj (pri večmilijonski investiciji) tvegali, da bomo mi in naši potomci še desetletja priča po nepotrebnem skaženi podobi naših krajev?

Kot da ni ob nekaterih drugih očitno preveč ohlapnih prostorskih predpisih dovolj škode prostoru naredil že diktat neozaveščenih zasebnih investitorjev, ki so se jim nekateri arhitekti pripravljeni nekritično podrediti, bi zdaj še dodatno škodo naredili z “debirokratizacijo” postopkov pri projektiranju javnih stavb, ki bi morale biti v javnem interesu in ki jih plačamo z javnim denarjem.

Poskus črtanja javnih natečajev niti ni posebej presenetljiv, je pa še ena zelo nazorna ilustracija mačehovskega in nezrelega odnosa do prostora, ki ni samo ekonomska, ampak tudi kulturna kategorija, pomembna za ohranjanje in razvoj naše identitete. Žal svarimo pred tem, da bi natečaje zakonsko ukinili, namesto da bi jih izvajali, četudi ne bi bili zakonsko predpisani.


Preberite še


Najbolj brano