Meta pomirja, melisa vrača nasmeh

Letos nas narava preizkuša, a tudi daje upanje in svežino za nov začetek. Vem, da so to morda za nekoga zgolj besede, drugi pa se boste z mano strinjali. Trajna zelišča zelenijo, rastejo in nas vabijo, da jih povohamo in uporabimo v štrukljih, v sirupih in tudi čajih. Na vrtovih, na balkonih vse zeleni in privablja tudi že čebele, mene to vedno posebej navduši, saj je bilo teh vonjav okoli naše hiše zelo veliko.

Meta (lat. Mentha) raste vsepovsod. Pri nas doma na kmetiji je po meti dišalo vsevprek in celo mladi mucki so bili omamljeni od njenih vonjev. Sv. Hildegarda je za meto rekla, da je meta zelišče vseh zelišč, saj nosi v sebi moč 15 zdravilnih rastlin. Omenjena je že v Svetem pismu in sicer kot tretja začimbnica na svetu. V antiki so jo uporabljali za odišavljenje v rimskih templjih in dvoranah, pa tudi po domovih so z meto natrli lesene mize, preden so na njih postregli hrano gostom.

Vsestranska meta

Meto s pridom uporabljamo v vseh sladkih jedeh, štrukljih, napitkih, prelivih in čaju. Nepogrešljiva je pri jedeh na žaru in ribah, v marmeladah in solatah, zlasti s fižolom, saj preprečuje napenjanje. Met je sicer več kot 600 vrst, a jih je le nekaj glavnih. Jaz v lončkih gojim poprovo meto; ta ima v svojih oljih veliko mentola in mentona. Ti dve olji sta sestavini za aromaterapijo in inhalacije ob prehladnih obolenjih. Japonski znanstveniki so dokazali, da mentol in menton zavirata razrast bakterije Helicobacter Pylori ter MRSA in E.coli. Nemški znanstveniki pa so dognali, da metino olje zavira razvoj nekatere virusov, med njimi virus herpesa simplex.

Meta pomirja, njen čaj ustavlja želodčne in žolčne napade, črevesne in menstrualne krče, ustavi siljenje na bruhanje, uravna nervozno srce in uspešno odpravlja hipohondrijo! Menda zadostuje že desetdnevna kura ... Kopel iz poprove mete lajša revmatične težave in pomaga čistiti kožo. Star ljudski recept hvali meto, da pomaga zoper glavobol.

Dobro je vedeti, da so divje, negojene rastline marsikdaj celo bolj “zdravilne” od kulturnih rastlin. Najprej zato, ker se morajo boriti za svoj obstoj, in drugič, ker jih človek s svojimi posegi še ni spremenil. Pojdimo v naravo in pomislimo, koliko zdravja je okrog nas, samo vedeti moramo zanj in ga znati uporabiti!

In zakaj melisa vrača nasmeh?

Navadna melisa ali srčno zelje (lat.: Melissa officinalis L) uspeva v sredozemskih deželah, povsod tam, kjer uspeva vinska trta. Raste na suhih tleh in na sončni legi, na posekah in ob zidovih, kjer je zavarovana pred vetrom. Izvorno ime zanjo je grško: beseda melissa namreč pomeni - čebela. Ima bogate cvetove, na katerih je vedno veliko čebel. Druga ljudska imena za to rastlino so: aselnica, čebeloperka, črnica, maternjak, matičnik, medeni list, medenka, medenika, medovka, oselnica, osenika, rojevnica, srčno zelje, citronska melisa, limonasta meta ...

Melisa ima poleg grenčin, soli in čreslovin tudi hlapno eterično olje, v katerem so geraniol aldehid, citral in citronelal, zaradi katerih melisa po vonju spominja na limone. V melisi je veliko železa, jantarne kisline, raznih vitaminov in encimov.

Sv. Hildegarda je zapisala, da melisina toplota zajame vranico in razveseljuje srce. Paracelsus je zapisal, da je melisa najboljša rastlina za srce. Nesporno je, da melisa krepi srce, preganja pobitost ter koristi želodcu in skoraj vsem organom. Zeliščarji priporočajo meliso pri histeriji, hipohondriji, motnjah in krčih ob menstruaciji, napenjanju, pri driskah, želodčnih težavah, bruhanju ter depresijah in preutrujenosti. Melisa je cenjeno zdravilo zoper migreno, zobobol ali glavobol, pri omoticah in podobno. Najpogostejša uporaba melise je pri srčnih krčih in angini pektoris.

V kulinariki je melisa znana kot začimba za sladke jedi, sladke omake in namaze; z njo pripravimo palačinke, z lističi okrasimo sadne kupe in torte, zelo dobro se obnese tudi ob gobah in divjačini, povsod, kjer lahko uporabimo tudi limono. Dodajamo jo tudi v ribje jedi in k perutnini. Iz melise z dodatkom sladkorja pripravimo sirup, ki ga redčimo z vodo, da dobimo osvežujoč sok.

Ste vedeli?

Čebelarji meliso že stoletja uporabljajo za privabljanje čebel; nove panje zdrgnejo z melisnimi listi, saj je eterično olje melise zelo podobno Nasonovemu feromonu in enako učinkuje na čebele. Nasonov feromon je feromon, ki ga izločajo čebele delavke kot pomoč drugim čebelam pri vračanju k svojemu panju in za označevaje cvetov z nektarjem. Čebele izločijo feromon tako, da dvignejo zadek in s tem razkrijejo Nasonove žleze ter zamahnejo s krili, da se feromon hitreje razširi po zraku. In vse snovi iz vrst terpenoidov, ki so v čebeljem feromonu, so tudi v melisi. Pa recite, da narava ni čudežna!

Nekaj receptov

> Moja metina potica: letos sem za veliko noč poleg orehove in pehtranove naredila tudi metino potico. Dišalo je po celi hiši. Najprej sem zamesila dobro testo za potico, ga vzhajala in medtem pripravila nadev. Zelo na rahlo sem na maslu prepražila drobtinice, nato sem v to stresla pest sesekljane mete, dodala malce skute in sladke smetane, vanilijev sladkor in rjavi sladkor. Namesto rjavega sladkorja bi lahko uporabila med. Nadev sem namazala na razvaljano vzhajano testo in potresla z rozinami, zavila in spekla. Dobra, omamno dišeča, da jo mož ni znal nehati jesti ...

> Palačinke z meliso: pripravimo testo kakor za navadne palačinke, najbolje zamešane s sirotko. Sesekljamo svežo meliso vmešamo v testo. Spečemo in premažemo z marmelado.

> Melisino žganje za obkladke: Potrebujemo 1/3 melise in 2/3 žganja. Liste štiri tedne namakamo v žganju. Nato lahko uporabimo za masažo obolelih mest.


Najbolj brano