Zemlja pleše
Zemlja. Jurij Aleksejevič, ki se je pred šestdesetimi leti z Vzhodom (Vostokom) dvignil daleč nad ostale Zemljane, jo je v vsej njeni veličastnosti videl in obkrožil prvi. Ali jo je Gagarin aprila 1961 tam med zvezdami videl tudi plesati, tako kot jo je leto kasneje z Gregorjem Strnišo, Mojmirjem Sepetom, Marjano Deržaj in Ninom Robičem videla vsa Slovenija, ni znano. Je pa znano, da je svojim kolegom, ki so sredi kazahstanske kazaške stepe spremljali polet s kozmodroma v Bajkonuru, sporočil, da je Zemlja pravzaprav modra, da je vesolje črno in da se na njem še bolj bleščijo tiste zvezde, ki jih sicer vidimo tudi vsi ostali Zemljani z nogami bolj ali manj trdno na tleh. Teh zvezd naj bi bilo tam okrog devet tisoč. Seveda jih vidimo manj razločno, kot jih je videl Jurij Aleksejevič ,in najbrž jih vidimo tudi vedno manj. Pa ne, ker bi jih z leti tam gori zmanjkovalo, pač pa zato, ker smo uspeli od Gagarinovega poleta Zemljino ozračje in vesolje nad njim pomembno spremeniti.
Ozračje smo dodobra “zgostili” z izpušnimi plini vseh barv in okusov, pa tudi s tistimi brez barve in okusa, za povrh pa smo vesolje nad ozračjem tudi pošteno nasmetili s sateliti vseh velikosti, oblik in namenov. Po oceni Evropske vesoljske agencije jih okrog Zemlje kroži kakšnih pet tisoč, pri čemer je delujočih manj kot polovica, družbo jim dela pa še dobrih trideset tisoč kosov smeti, velikosti granitne kocke ali večjih. Ni slabo, za šestdeset let. Skratka, nabralo se jih je toliko, da bodo vsak hip tudi trki med njimi nekaj povsem običajnega. Tako sta v vesoljski premieri pred dobrim desetletjem, nič hudega sluteča, trčila dva umetna satelita, en še aktiven in drugi, ki je okoli Zemlje krožil zgolj iz navade. Zaradi omenjenega trka je nastalo okroglih dva tisoč kosov smeti, in večina teh še danes kroži okoli planeta, čakajoč na naslednji trk. In vemo, kaj pravi tista ljudska. Kdor čaka, dočaka. Da tiste o oslu in njegovi dlaki niti ne omenjam.
Pri smetenju vesolja (zaenkrat) resda nismo tako uspešni kot pri smetenju oceanov in ne nazadnje tudi tal pod nogami in jam pod tlemi, smo pa na dobri poti.
Kakorkoli. Pri smetenju vesolja (zaenkrat) resda nismo tako uspešni kot pri smetenju oceanov in ne nazadnje tudi tal pod nogami in jam pod tlemi, smo pa na dobri poti. Zadnji hit so namreč nekakšni miniaturni sateliti, katerih izstrelitev v vesolje je iz dneva v dan cenejša in bolj dostopna. Samo znameniti Elon Musk, cena zanj seveda ni problem, jih kani v vesolje poslati dvanajst tisoč. Za začetek. Z njimi naj bi pripeljal internet v vsak kotiček modrega planeta. In ne zaradi ljubezni do sočloveka, da ne bo pomote. Internet v vsakem kotičku modrega planeta pomeni preprosto tudi možnost zaslužka v vsakem kotičku modrega planeta. In na modrem planetu je kotičkov, da jih človek ne more prešteti.
A vrnimo se k smetenju. Vsi ti sateliti, tisti aktivni in tisti, ki so gor iz navade, ter vsi njihovi ostanki že danes močno otežujejo branje in opazovanje zvezd in nebesnih pojavov ter grenijo življenje zvezdogledom in astronomom. Si predstavljate, kakšne težave bi imeli Darsovi bralci cestnih vinjet, ki z daljnogledom na očeh neumorno lovijo brezvinjetneže, če bi imel vsak voznik na svojem vozilu poleg letošnje še deset starih vinjet na vsaki strani vetrobranskega stekla, pa še kakšno nalepko kar tako za povrh! Misija nemogoče! Še Kruzov Tom bi dal odpoved. Ali pa najel Čaka Norisa.
Razni makroni, bajdni, đonsi, šiđinpingi, putini in drugi tega seveda ne bodo priznali, a dejansko postajajo bolj kot ne statisti, lutke na štrikcih bezosov, gejtsov, muskov, cukerbergov in ostalih stanovalcev silicijevih kotičkov modrega planeta.
Kakorkoli. Tega običajno ne počnem in tudi televizijskih oglasov ne maram. A če si želi kdo pogledati, kako satelitsko dogajanje okoli Zemlje vidijo Marsovci ali kapitana Kirk in Spock ter člani posadke vesoljske ladje Enterprise iz Združene federacije planetov, priporočam ogled simulacije na spletni strani Stvari v vesolju (Stuff in space, http://stuffin.space/). Še dobro, da sateliti, namenjeni na druge planete in izven meja našega osončja, sploh pridejo mimo vse te množice nepoškodovani. Elonu Musku in drugim kljukcem, ki načrtujejo in pravzaprav že udejanjajo privatizacijo vesolja, tovrstni pomisleki seveda ne pridejo do živega. In jim zagotovo tudi v bodoče ne bodo.
Če dobro pomislim, se nekaj podobnega že dolgo dogaja tudi v svetovnih oceanih. Tudi tam si območja izven jurisdikcije držav, torej tiste dele oceanov in morij, ki so v lasti celotnega človeštva, ki so torej nekakšno javno dobro vseh prebivalcev planeta, že desetletja prisvajajo ribiške, rudarske, naftne in druge multinacionalke, ki jim je javno dobro španska vas. In to ne kakšna vas ob morju, na Majorki, temveč vas v kakšni zatrepni dolini Pirenejev. Sicer pa roko na srce, časi, ko so o dogajanju na planetu odločale države, pa najsi bodo velesile ali malesile, so bolj kot ne mimo. Razni makroni, bajdni, đonsi, šiđinpingi, putini in drugi tega seveda ne bodo priznali, a dejansko postajajo bolj kot ne statisti, lutke na štrikcih bezosov, gejtsov, muskov, cukerbergov in ostalih stanovalcev silicijevih kotičkov modrega planeta.
In tega seveda ne bo priznal niti Jernej Vrtovec - Uber, minister za tretjo os in drugi tir, in tudi ne Andrej, minister za vodno okolje in prostor ob vodi, ki podobno kot Musk greni življenje zvezdogledom. Ne sicer tistim, ki poskušajo ločiti zvezde od satelitov, pač pa tistim, ki poskušajo preživeti v Savi oz. v tistem, kar je po izgradnji obstoječe verige hidroelektrarn od Save še ostalo. Tudi sicer so ministru Andreju vode, še bolj pa priobalna in vodna zemljišča, zelo pri srcu, na kar nedvoumno kaže nedavno sprejeta novela zakona o vodah. Ta kljub drugačnim ministrovim zagotovilom, ali pa prav zaradi njih, po mnenju stroke na stežaj odpira vrata možnosti spreminjanja namembnosti in nadaljnje degradacije vodnih in priobalnih zemljišč.