Infodemija in tista majhna palčka v nos

V povprečju velja, da smo starši v 21. stoletju do svojih otrok preveč zaščitniški. Ker so otroci vse bolj v središču pozornosti in ker v norem hitenju sveta starši hitro razvijemo občutke krivde, nastane smrtonosna kombinacija, zaradi katere se znajo mamice in očki, ki postopajo pred pisarnami ravnateljev in kličejo odvetnike zaradi ukora, obnašati precej nerazumno.

In res je, da smo, kot so nam pojasnili na včerajšnji novinarski konferenci, v “infodemiji”, kar je “epidemija informacij, vključno z lažnimi ali zavajajočimi informacijami”. Kot se je pred časom slikovito izrazil italijanski uporabnik družabnih omrežij: “V baru pod hišo, kjer običajno srečujem statične inženirje in politične analitike, je bil danes kongres virologov in infektologov.” Od infodemije smo na pol nori, raven javnega dialoga je nizka in pada. Digitalni kanali so gojišče za vse vrste ekstreme in približke. In pristojni govorci niso ravno idealni z vidika doslednosti, previdnosti in samonadzora. V tej nevihti je nelagodje staršev ob napovedanem rednem testiranju šolarjev logično.

Predstavljajmo si trenutek, ko bodo sramežljivi trinajstletnici pred celim razredom rekli, da je test pozitiven. Slika je moteča. Nekako distopična.

Zdravorazumska odgovora na pomisleke ob vrtanju po nosovih naših sinov in hčera sta dva. Prvič, bolje je, da se otroci testirajo, kot da se šole ponovno zaprejo. In drugič, od ene vatirane palčke ne bo nihče umrl. So pač izredne razmere, treba se je prilagoditi: v skupno dobro. Vse to je v redu in prav, ampak temeljit razmislek o tem, kaj odločitev o množičnem testiranju otrok pove o stanju duha, ne v Sloveniji, ampak v Evropi na splošno, je nujen. Ker so pragmatične odločitve kratkoročno dobre, a je umanjkanje zavedanja o njihovih posledicah dolgoročno nevarno.

Nedotakljivost telesa ni hec. Pustimo ob strani dejstvo, da je ravno meja dostojanstva človekovega telesa ena prvih, ki jo prestopijo nasilni, nevarni režimi, in pomislimo na halo, ki je nastal ob predlogu, da bi se morali poslanci redno testirati na prisotnost mamil v urinu. To, da nam s cepivom proti koronavirusu v krvni sistem vbrizgajo čip, je smešna teorija zarote, ampak prihaja doba, ko bodo države v imenu varnosti in skupnega dobrega posameznika vzpodbujale k vsakovrstnim tehnološkim nadgradnjam omejenih bioloških možnosti. In pomen meje človeškega telesa bo postajal v naslednjih desetletjih vedno večji. Videli smo preveč krasnih novih svetov v distopičnih zgodbah, da bi si pred tem še smeli zatiskati oči.

Tudi domneva nedolžnosti ni hec. Policisti morajo za preiskavo stanovanja in pisarne, za zaseg računalnika ali prisluškovanje pogovorom po mobilnem telefonu dobiti sodni nalog. In kdor izdaja ta nalog, presoja utemeljenost suma, ki je podlaga za preiskovalne ukrepe. Doslej smo radikalno zavračali princip vnaprejšnjega, preventivnega preiskovanja. Zdelo se nam je problematično, če na letališču ustavijo nekoga samo zato, ker ima temnejšo polt, ali če policisti na ulici v Kopru identificirajo mladeniča samo zato, ker ima zeleno irokezo. Pa bi v resnici najbrž povečali družbeno varnost, če bi policisti lahko opravljali preiskovalna dejanja za vsak slučaj, na preskok: ogled stanovanja tu, prisluhi tam. Gotovo bi v mrežo ujeli vsaj kakšnega kriminalca.

Pretirana primerjava. Ja in ne. Pomislimo za trenutek na materialno pojavnost testiranja v šolah. Na to, kako si bo cel razred v jedilnici ali knjižnici v nos vtikal palčko in nato stal v vrsti za oddajo vzorca. Predstavljajmo si trenutek, ko bodo sramežljivi trinajstletnici rekli, da je test pozitiven. Predstavljajmo si petnajstletnika, ki mu starši ne bodo dovolili testiranja, a bo kasneje zbolel in bo zaradi tega cel razred v karanteni. Slika je moteča. Nekako distopična. In ... ne vem, kar se mene tiče, so bile že tiste rdeče tabletke, ki smo jih valjali po ustih in glede na rezultat dobili črva, polža ali zajčka, čisto preveč.


Preberite še


Najbolj brano