Zunanji sovražnik
Zamisel o taksi za izhod iz države ni nova. Izmislila si jo je že predsednica jugoslovanske vlade Milka Planinc oktobra leta 1982. Tedanji režim je, obseden zaradi dejstva, da so državljani lahko potovali v tujino in zapravljali dragocene doma zbrane valute, uvedel depozit. Za izstop iz države je bilo treba plačati 5000 dinarjev, kar je ustrezalo približno 100 dolarjem, ki so ti jih vrnili naslednje leto. Zaradi inflacije je 5000 dinarjev v letu dni izpuhtelo. Briljantno komunistično domislico je posvojil sedanji notranji minister Aleš Hojs, ki je mirno izjavil, da vsakdo, ki želi kršiti prepoved o prehajanju meje to lahko stori, vendar ob plačilu kazni. Ljubljana je za dva tedna zaprla vrata države vsem prebivalcem, tudi tujim državljanom, ki tu bivajo. Ni šlo za navidezno prepoved: na mejah so bili na vrat na nos postavljeni zabojniki, policisti so na mejnih točkah dežurali 24 ur na dan, na sekundarne prehode so postavili ovire, po sredini Evropskega trga med Novo Gorico in Gorico pa potegnili policijski trak.
Desnosredinska vlada je tako ravnala huje kot levosredinska, ki je marca 2020 prva prišla na dan z zamislijo o zaprtju mej. Šarec je sicer dal postaviti betonske bloke, celo balvane na ceste med Slovenijo in Italijo, a Slovencem vsaj ni prepovedal pomoliti nosu iz hiše (ali pa ni imel dovolj časa, da bi to storil). Da bi opravičila nove prepovedi, se je Ljubljana takrat, pa tudi nekaj tednov nazaj, poslužila enake in od Titovih časov preizkušene teze: nevarnost prihaja od zunanjega sovražnika. Slovenija je zdrava, njeno ljudstvo tudi, grožnja tiči v virusu, ki živi zunaj naših meja in bi lahko k nam vdrl. Zato je treba nadzorovati imigrante, ki hočejo preživeti veliko noč s svojimi družinami na Balkanu, pa tudi tiste štiri naivce, ki se nočejo sprijazniti s spoznanjem, da s schengnom meja ni bila izbrisana in da obstaja in jo je treba braniti za vsako ceno. Ko v času koronavirusa pri roki ni preprostih rešitev, se kot zmagovalna karta vselej pokaže brskanje po stari skrinji nacionalizma in ksenofobije, kar državljane nemudoma prevzame. Dogaja se v Sloveniji in se dogaja v vsej Evropi, kjer je znova zaznati veliko strast do mej in nadzora.
Nismo na koncu predora in čaka nas dolga pot, vendar je ukrepe, ki jih je treba izvesti na terenu, nujno prilagoditi razmeram. Če se pri tem ne zgledujemo po Milki Planinc - toliko bolje!
Izvajanje odloka o prepovedi izstopa iz države, ki je spominjal na dekrete iz rajnke NDR, so morali zaustaviti sodniki ustavnega sodišča. Na srečo se z novimi ukrepi, v veljavi od ponedeljka, niso uresničile grožnje, da se bodo pogoji za vrnitev v državo še poostrili. To bi bilo tudi težko, saj je že zdaj oteženo prehajanje mej, razen za nekaj izjem, predvideva drag PCR test in karanteno.
Za Ljubljano je meja svojevrstna skrivnost, temna stran, podobna gozdu iz pravljic bratov Grimm. V letu pandemije Slovenija in Italija, pa tudi Slovenija in Furlanija Julijska krajina, nista zmogli najti mize, za katero bi sedli in se skupno dogovorili o ukrepih, ki bi jih bilo treba sprejeti. Verjetno bi bilo dobro, če bi župana Gorice in Nove Gorice tisti svoji pisalni mizi pustila na Trgu Evrope in ju dala na voljo državnikom. Stvari, ki čakajo na rešitev, je veliko. Za zdaj se resno ukvarjajo edinole s čezmejnimi delavci, njihovim brezplačnim testiranjem ter z mejnimi prehodi, prek katerih bi ti lahko nemoteno potovali.
Tako kompleksna in pretočna meja kot je italijansko-slovenska, se je skrčila na težave tistih, ki živijo na eni strani in delajo na drugi. Med velikonočnimi prazniki otroci niso mogli videti mater, zaročenci zaročenk, strici nečakov. Že leto dni nikogar več ne briga za tisti del 64. člena ustave, ki pravi: “Narodnima skupnostima in njunim pripadnikom je zagotovljena pravica, da gojijo odnose s svojima matičnima narodoma in njunima državama.” Seveda ne gre le zanje, temveč za vse, ki živijo prepleteni ob meji, kjer odnosi tečejo bolj na osi Trst-Koper ali Gorica-Nova Gorica, kot pa na tisti Koper-Ljubljana ali Nova Gorica-Ljubljana. Ni tako za vse, vendar za pomemben del prebivalstva je in bilo bi pravično to upoštevati. Tudi v bodoče.
V izogib nesporazumom: ne gre za vabilo k “splošni svobodi za vse”. Virus je resna zadeva, ukrepi za zaustavitev širjenja okužbe so koristni in jih gre spoštovati. Testiranje v šoli je koristno, pouk na daljavo deluje in je boljši kot izpostavljati tveganju stare starše, nošenje mask tudi na prostem ni neumnost, cepiti se s katerim koli cepivom, ki je na voljo, je bolje kot ne cepiti se. Nismo na koncu predora in čaka nas dolga pot, vendar je ukrepe, ki jih je treba izvesti na terenu, nujno prilagoditi razmeram. Če se pri tem ne zgledujemo po Milki Planinc - toliko bolje!