Družina, skrita v tovornem vagonu, je simbol tega časa

Za vodjo tržaške obmejne policije Giuseppeja Colasanta je nastopil čas zasluženega počitka. Po 41 letih je pred dnevi uradno slekel uniformo in se upokojil. Dopolnil je namreč 60 let, najvišjo starostno mejo, ki jo lahko doseže policist.

Giuseppe Colasanto Foto: osebni arhiv
Giuseppe Colasanto Foto: osebni arhiv

TRST > Meja je sicer beseda, ki jo je Giuseppe Colasanto v svojem življenju največkrat slišal in si pri tem prizadeval, da se ne bi spremenila v pregrado. Po rodu je Rimljan, doma pa povsod, kamor ga je življenje pripeljalo; med policisti je poznan z nazivom Obmejni človek. Hkrati se je upokojil tudi njegov namestnik Graziano Iacovich.

Iz Rima ste odšli zelo mladi in se odločili, da boste svoje delo opravljali v tujini. Bili ste v Bosni in Hercegovini, Albaniji, na Kosovu in v Libiji, poleg otoka Lampedusa. Rimskega naglasa ste se znebili. Koliko jezikov pa obvladate?

“Obvladam samo italijanščino in angleščino, ki je uradni jezik mednarodnega sporazumevanja. V vsakem kraju, kjer sem bil, pa sem se potrudil, da bi vsaj osnovno sporazumevanje vodil v lokalnem jeziku. Danes se tako lahko ponašam z dobrim besednim zakladom v hrvaščini in srbščini, albanščini in arabščini. Ob jeziku pa sem raziskal krajevne tradicije in predvsem hrano, saj sem prepričan, da samo z vključevanjem v vsakdanje življenje neke države lahko razumemo, kako se tam živi in kakšne so stiske, ki jih ljudje doživljajo.”

Iz Prištine ste pred dvema letoma prispeli v Trst in nastopili službo kot vodilni funkcionar obmejne policije. Kako je prišlo do tega?

“Število prihodov po balkanski poti je naraščalo in s tem tudi tihotapljenje ljudmi. V Rimu so že takrat vedeli, da se bo stanje v naslednjih letih poslabšalo. Potrebovali so nekoga, ki dobro pozna položaj na mejah in je sposoben vzpostaviti sodelovanje s sosednjimi državami.”

Balkansko pot ste že dobro poznali. Kako ste doživljali, profesionalno in osebno, delo s pribežniki?

“Poklicni in človeški zorni kot se nikakor ne ločujeta, ko se ukvarjaš s pribežniki, saj bi drugače težko razumel, koga imaš pred sabo. Že prvi dan, ko sem nastopil službo v Trstu, sem si prizadeval, da bi delu dal človeški pečat. Vsak pribežnik ima svojo zgodbo, družino, tragedijo. Delo je zahtevno in zapleteno, še zlasti v tem obdobju pandemije, ko se bojimo vsakega človeka, naj bo to migrant iz daljnih krajev ali pa sosed. V zadnjem letu smo z zdravstvenim podjetjem Asugi ustvarili pravo omrežje storitev, v katero so vključeni policisti in zdravstveno osebje, kar nam omogoča, da se posvetimo vsem, ki se k nam zatečejo in potrebujejo pomoč.”

Zelo aktualno je vprašanje zavračanja migrantov na evropskih mejah. Iz Trsta ste v preteklem letu vrnili v Slovenijo kar 1500 migrantov.

“V tem primeru smo se držali navodil iz Rima oz. pravil, ki jih postavlja dogovor med Evropsko unijo in Turčijo iz leta 2016. Italija ne sme sprejeti migrantov brez dokumentov, zato smo jih vrnili Sloveniji.”

Težave na mejah bi lahko pripisali pomanjkanju osebja oz. premajhnemu številu policistov, ki nadzorujejo obmejni pas?

“Osebja je vedno premalo in vsi, v vsakem delovnem okolju, bi radi imeli več sodelavcev in bili manj obremenjeni. Obmejna policija je v teh dveh letih dobro opravljala svoje delo in s profesionalnostjo zapolnila vrzeli, ki so nastajale zaradi pomanjkanja osebja.”

V dveh letih imate na seznamu kar dvesto aretacij, med aretiranimi je bila večina tihotapcev z ljudmi. Kakšni so ti ljudje, ki služijo na račun pribežnikov?

“Na žalost so to zelo spretne in pripravljene osebe, izurjene na številnih področjih. Brezhibno obvladajo več jezikov ter komunikacijo po novih kanalih in uporabo sodobnih tehnologij. Po družbenih omrežjih se premikajo nevidno in točno vedo, kaj delajo. Rekel bi, da so zelo 'smart', prebrisani. Naše delo je zaradi tega še bolj zahtevno.”

Pri iskanju in zasledovanju tihotapcev z ljudmi je temeljnega pomena sodelovanje s slovensko policijo.

“Prav zaradi izkušenj na drugih obmejnih območjih so me poklicali v Trst. V Trebinjah sem bil pobudnik prvega sodelovanja med hrvaško in bosansko policijo. Tam smo ustanovili čezmejno središče za mednarodno kooperacijo. Na italijansko-slovenski meji bi brez sodelovanja ne dosegli omenjenih rezultatov. Skupni nastop pa je še danes uspešen, ker smo s slovenskimi policisti postali prijatelji in si ob pravem času privoščili tudi klepet ob kozarcu piva.”

Pred nedavnim ste pred sedežem obmejne policije pri Fernetičih postavili poseben smerokaz. Mimoidoče seznanja z razdaljami, ki nas ločujejo od Beograda, Islamabada, Kabula in drugih mest, od koder prihajajo pribežniki. Kakšno sporočilo ste želeli s tem posredovati?

“Fernetiči so pravi svet v malem. Naj pri tem omenim odlično sodelovanje z repentabrsko županjo Tanjo Kosmina, ki je izredna oseba. No, po Lampedusi je Trst največji italijanski sprejemni center za migrante. Čas, ki ga doživljamo, se bo zapisal v zgodovino, kažipot pa je skromen simbol, ki ponazarja, kaj se danes tu dogaja.”

Simbolični kažipot, ki ga je Colasanto dal postaviti pred sedež obmejne policije pri Fernetičih. (Foto: Fotodamj@n)

Kaj vam daje misliti, da je res tako?

“Lani, na božično vigilijo, smo v vagonu tovornega vlaka našli mamo s štirimi otroki. Prizor se mi je zapisal v spomin kot še nikoli. Zame je mati v vagonu postala simbol časa, ki ga doživljamo in razumel sem, pri čem smo.”

Iz let, ki ste jih preživeli v tujini, se vam je še kaj zapisalo v spomin?

“Veliko je lepih in grdih trenutkov, ki jih ne bom nikoli pozabil. Z veseljem pa se spominjam mednarodnega srečanja v Libiji. Za mizo so sedeli predstavniki Evropske unije in libijske vlade. Libijci so me takrat povabili, naj sedem na njihovo stran. 'Saj si naš,' so rekli. Njihovo povabilo je bil dokaz, da sem svoje delo dobro opravil.”

Iz vaših besed je razbrati, da boste delo pogrešali. Kaj načrtujete? Boste ostali v Trstu?

“Prejel sem več vabil, njihove vsebine ne bom razkrival. Nedvomno se bom še naprej posvečal reševanju kritičnih situacij na mejah. Pogrešal bom svoje delo, predvsem pa ljudi, s katerimi sem v 41 letih sodeloval in istočasno prijateljeval. Še ne vem, če bom tu ostal, res pa je, da sem se v Trstu takoj počutil doma, saj sem z vsemi lahko spregovoril tisti obmejni jezik, ki ga razume samo človek, ki ob meji živi in mejo dnevno doživlja.”

VALENTINA SANCIN, Primorski dnevnik


Najbolj brano