Narodnostna podoba slovenskih krajev na Tržaškem od leta 1910 do leta 2015

V zbirki Razsežnosti slovenstva, ki jo izdaja založba Annales ZRS skupaj s Slovensko matico, je v soizdajateljstvu s SLORI izšla monografija sodelavca Inštituta za jezikoslovne študije ZRS Koper Milana Bufona Ethnos in topos: Družbene spremembe in narodnostna podoba slovenskih krajev na Tržaškem od leta 1910 do leta 2015.

Dr. Milan Bufon Foto: Tomaž Primožič/FPA
Dr. Milan Bufon Foto: Tomaž Primožič/FPA

Knjiga je plod večletne znanstvene raziskave, ki obravnava spreminjanje etnične in socialne strukture zgodovinsko slovenskih krajev na Tržaškem ozemlju. Posveča se narodnostni in družbeno-ekonomski podobi tega prostora v treh ključnih fazah: izhodiščnem ruralnem obdobju, obdobju industrializacije ter sodobnem času, ko splošno terciarizacijo spremlja temeljito spreminjanje narodnostne podobe nekdaj skoraj povsem slovenskih krajev. Monografija nudi vpogled v dragocene podatke o razvoju narodnostne strukture v tem robnem delu slovenskega etničnega ozemlja in s premišljevanjem o novih oblikah sobivanja med slovenskim in priseljenim prebivalstvom odpira svež vpogled in nova spoznanja o Slovencih na Tržaškem, njihovi številčnosti, vitalnosti in integraciji.

Knjiga je opremljena s črnobelimi arhivskimi fotografijami iz Narodne in študijske knjižnice v Trstu ter z barvnimi kartami spreminjanja narodnostne in socialne strukture prebivalstva ter izrabe tal v izbranih krajih tržaškega podeželja.

Delo Ethnos in topos je referenčno delo za področje etničnih in manjšinskih študij zaradi preciznega teoretično-metodološkega uvoda in jedrnate, a zelo dobro dokumentirane in argumentirane sinteze.

dr. Jernej Zupančič

Tri presečna leta

Za ugotavljanje etnične, socioekonomske in demografske strukture tržaškega podeželja in njenega spreminjanja so bila v raziskavi opredeljena tri presečna leta in dve polstoletni razdobji: izhodiščno leto 1910 kot čas, ko je lahko uradna (tedaj avstrijska) statistika še najbolj “objektivno” opredeljevala etnično strukturo krajevnega prebivalstva in je na podeželju izrazito prevladovala ruralna socioekonomska struktura; leto 1965 kot čas uveljavljanja industrijske družbe; ter sedanji čas oziroma leto 2015, ko se je tudi na tržaškem podeželju uveljavila sodobna urbana družba.

Stanje za leto 1910 je bilo ugotovljeno na osnovi popisnih podatkov, ki jih je avtor glede narodnostne in socialne sestave v primeru okoliških krajev v tržaški občini kritično analiziral z natančnejšim pregledom originalnih popisnih pol (te so zajemale posamezna gospodinjstva), ki jih hrani arhiv tržaške občine. To sicer zamudno arhivsko delo je med drugim omogočilo, da se je lahko prvič doslej podrobneje preverilo, ali je uradna statistika ustrezno reprezentirala tedanjo etnično-jezikovno strukturo obravnavanih krajev. Analiza je tako ugotovila, da je ostal, kljub opravljeni reviziji popisa iz leta 1910, ki je bila izvedena na zahtevo organizacij tržaških Slovencev leto pozneje, delež ocenjenega slovenskega prebivalstva nižji od dejanskega. To dejstvo zavrača mnenje italijanskih proučevalcev, ki so trdili, da je revidirani popis iz leta 1910 prikazal “pretirano” število Slovencev, in odpira tudi pomembne nadaljnje raziskovalne možnosti pri preverjanju tedanjega etnično-jezikovnega stanja v tržaškem mestnem okolju.

Obmejno, etnično mešano območje, je posebej zanimivo, saj lahko v njem spremljamo hkrati dva ključna procesa družbene 'modernizacije': prvi izhaja iz razmerja med mestom in njegovim podeželskim zaledjem, drugi pa iz razmerja med dvema avtohtonima etničnima skupinama, ki v tem območju tradicionalno sobivata.

dr. Sonja Novak Lukanovič

Stanji za obe naslednji presečni leti (1965 in 2015) sta bili rekonstruirani oziroma ugotovljeni s pomočjo lokalnih informatorjev na “terenu”. S pomočjo kartografskih podlag so bili na ta način za vsako hišno številko oziroma gospodinjstvo glede preteklega stanja pridobljeni podatki o njegovi narodnostni in socialni oziroma zaposlitveni sestavi, za sedanje stanje pa so bili tem podatkom dodane še informacije glede demografske oziroma starostne strukture gospodinjstev. V tem postopku je bila večja natančnost in zanesljivost dosežena pri zbiranju informacij o slovenskem avtohtonem prebivalstvu, nekoliko manjša pa pri priseljenem, pretežno italijansko govorečem mestnem prebivalstvu, za katerega domači informatorji nimajo zadostnih podatkov in jih preprosto opredeljujejo kot “tujce”.

Referenčno delo za področje etničnih in manjšinskih študij

Dr. Sonja Novak Lukanovič v svoji oceni knjige poudari, da je “obmejno, etnično mešano območje, posebej zanimivo, saj lahko v njem spremljamo hkrati dva ključna procesa družbene 'modernizacije': prvi izhaja iz razmerja med mestom in njegovim podeželskim zaledjem, drugi pa iz razmerja med dvema avtohtonima etničnima skupinama, ki v tem območju tradicionalno sobivata. Oba procesa - se pravi proces sobivanja in 'zlitja' med urbanimi in ruralnimi okolji in družbami ter med različnimi etničnimi skupinami in kulturnimi prostori - so različne vede, med temi zlasti družbena geografija, največkrat obravnavale ločeno oziroma vsakega posebej,” zato je vsebina te knjige še posebej pomembna, saj obravnava oba procesa skupaj.

Medtem pa dr. Jernej Zupančič v svoji recenziji poudarja tudi referenčnost dela: “Prikazi celovitih etničnih procesov v slovenskih okoljih so - kljub temu da gre za zelo izpostavljeno tematiko - v slovenski znanstveni literaturi bolj redkost. Bufon, sicer nedvomno eden najbolj produktivnih in tudi odmevnih avtorjev obmejne in manjšinske tematike v slovenskem prostoru, se v predloženem delu loti kompleksnega zalogaja proučitve zapletenih razmerij med človekom in njegovim prostorom na Tržaškem. 110-letni časovni prerez skozi politične, prostorske in etnične spremembe Trsta in njegovega bližnjega vplivnega ozemlja je korenita refleksija multidisciplinarnega pristopa domačina, ki se po letih raziskovanj s tematiko prostorov kulturnega stika loti kategorije 'prostora' kot temeljne in izhodiščne postavke, etnične značilnosti prebivalstva pa so tesno na prostor nalagajoča kategorija. Delo Ethnos in topos je referenčno delo za področje etničnih in manjšinskih študij zaradi preciznega teoretično-metodološkega uvoda in jedrnate, a zelo dobro dokumentirane in argumentirane sinteze. Vmes je informativni del, ki služi najprej v podporo tezam avtorja, bralca pa opremlja z bogato dokumentalistiko etničnih statistik ter načini njihove kritične analize. Delo odlikuje jasna in pregledna zgradba, ki olajšuje bralcu orientacijo po delu, zgledna jezikovna kultura tako v besedno slogovnem kot v znanstveno terminološkem smislu. Pred seboj imamo nedvomno prvovrstno, strokovno odlično utemeljeno in dokumentirano referenčno delo o dinamičnem razvojnem profilu slovenske skupnosti na Tržaškem skozi zadnjih sto let.”

Kontaktni prostori kot laboratoriji integracij

V predgovoru knjige je dr. Milan Bufon o povodu za svoje raziskovalno delo zapisal, da je s poglabljanjem tem našega obmejnega in etnično mešanega prostora pričel ob koncu prejšnjega stoletja na pobudo svojega dolgoletnega mentorja, prof. Vladimirja Klemenčiča, ter tedanjega ravnatelja Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu, prof. Darka Bratine, katerima je knjigo tudi posvetil. Kot pravi, je tedaj tudi sam pridobil svoj “teren” in svoje “informatorje” ter na ta način pričel temeljiteje spoznavati vso kompleksnost območij stika med državami, kulturami in jeziki ter prepletenost odnosov med centralnimi in perifernimi območji, med različnimi družbenoekonomskimi skupinami ter med različnimi načini življenja.

Ugotovil je, da ves ta kompleks odnosov in razmerij ni nekaj statičnega in dokončnega, ampak nekaj, kar se nenehno spreminja v kontekstu določenih bolj ali manj predvidljivih “procesov”, zaradi katerih prejšnje stanje postopoma prehaja v novega; v tem novem stanju še vedno srečamo isti prostor in iste elemente, vendar se ti sedaj pojavljajo v neki drugačni, spremenjeni podobi, njihovi odnosi pa prevzemajo neke nove lastnosti: “In vse bolj sem odkrival, da ti 'kontaktni prostori', kakor sem jih imenoval, sploh niso nekakšni 'relikti' preteklosti in izraz marginalnosti, kakor se jih je rado videlo in obravnavalo (ter zaradi česar sta, žal, tako 'združena' Evropa kot tudi nova, centripetalno usmerjena oziroma 'suvereno' vase zagledana slovenska državna politika izgubili interes zanje), ampak v resnici pravi 'laboratoriji' integracij na tem našem konfliktnem kontinentu, verni 'terenski' pokazatelj njihovih potencialnih uspehov in slabosti ter sočasno potekajočih procesov družbene in prostorske konvergence ter divergence.”

Izdajo knjige je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS.


Preberite še


Najbolj brano