Izzivi jo najdejo, ali jih sama poišče
Dr. Lucija Čok, prva direktorica Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, prav danes praznuje 80. rojstni dan. Kljub temu je v znanosti še vedno aktivna, kot znanstvena svetnica in zaslužna profesorica Univerze na Primorskem pa je v primorski akademski skupnosti pustila neizbrisen pečat. Ne samo na področju pedagogike, lingvistike, medkulturnosti, temveč tudi širše. In še vedno ohranja kritično držo intelektualke.
Lucija Čok je bila prva direktorica ZRS Koper, kasneje pa tudi prva
rektorica Univerze na Primorskem. Foto: Tomaž Primožic/FPA
Kako je pravzaprav nastala ideja o postavitvi raziskovalnega središča v Kopru? Kakšni so bili prvi koraki?
“Zgodovinsko društvo za Južno Primorsko, ustanovljeno 1989, se je ukvarjalo z zgodovino in raziskovanjem istrskega prostora. Prav tam se je rodila zamisel, da bi ustanovili zgodovinski inštitut. Razsežnost obmejnosti in strateškega položaja Istre, od jezikoslovja, zgodovine in geografije do okolja in agronomije, je razširila njihovo namero. Darko Darovec s sodelavci je pritegnil k tej pobudi primorske izobražence in prizadevanja so naletela na podporo širšega okolja.”
Sredi 90. let so bile to revolucionarne zamisli, tako da vse ni šlo gladko.
“Bilo je precej nasprotovanja oziroma razhajanja. Nekateri so želeli v Kopru oddelek Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete, drugi so vztrajali pri samostojnemu inštitutu. Na določeni točki je tedanji minister za znanost, Rado Bohinc, postavil ultimat in kratek rok, v katerem, če se ustanovi inštitut, k ustanovitvi daje soglasje, ali pa se ta ideja opusti. Tako sta v kratkem roku Darko Darovec in Duša Krnel Umek pripravila potrebno dokumentacijo in 1. decembra 1994 je bil ZRS Koper ustanovljen. Prav takrat so nastajale v okolju prve visoke šole, Visoka šola za management, Turistica in zametki drugih. Okrepila se je namera ustanoviti univerzo. V ta namen je bilo nujno vzpostaviti raziskovalne podlage študijskim programom in na njih postaviti visokošolsko izobraževanje. S tem ciljem in namenom smo pridobivali raziskovalce iz zamejstva, Primorce, ki so delovali v Ljubljani, ali drugje, tudi v tujini.”
“ZRS si je opomogel do takšne mere, da je že presegel prejšnji status pred izstopom iz UP. Uveljavlja se doma in v mednarodnem prostoru, pridobiva nacionalne in evropske projekte, širi svoje raziskave na nova področja, odziva se na nova stanja v družbi.”
(foto: Tomaž Primožič/FPA)
Nato se je razvoj te zamisli nadaljeval. Koliko sodelavcev ste na začetku imeli na ZRS?
“Ko sem leta 1995 postala direktorica ZRS, sva bila z Milanom Bufonom edina zaposlena raziskovalca. Prvi korak do univerze je bila ustanovitev Visokošolskega središča in nato leta 2000 Fakultete za humanistične študije. 29. januarja 2003 so združeni visokošolski zavodi dosegli ustanovitev Univerze na Primorskem v državnem zboru. ZRS se je krepil, število raziskovalcev je raslo najprej do 30-40, kasneje je bilo na središču več kot 100 zaposlenih. Pred izstopom iz univerze je razvoj bistveno zastal. S pogledom nazaj pa lahko zatrdim, da je bil ZRS inkubator primorske univerze, čeprav se danes tega ne želi priznati.”
Z današnje perspektive se vidi, da je znanstveno okolje v Istri ujelo pravi trenutek, ko se je postavilo vse na svoje mesto?
“Vse okoliščine in prizadevanja velikega števila izobražencev so se tako prekrili in proces ustanavljanja univerze se je lahko izpeljal: imeli smo soglasje politike, podporo vseh treh občin, v proces ustanavljanja so pristopili gospodarstveniki, zbirala so se sredstva in namenjale nepremičnine za visokošolsko dejavnost. Janez Drnovšek me je povabil v vlado in postala sem ministrica za izobraževanje, kar ni bilo nepomembno. V moji knjigi Hic et nunc aude, ki govori o ustanovitvi Univerze na Primorskem, so našteti vsi poslovni subjekti, ki so pomagali in vsi koraki do nastanka univerze. Ni bilo lahko.”
Od kod so prihajali največji zadržki?
“V državnem zboru je bilo ob ustanovnem aktu skoraj popolno soglasje, a pred tem so se nekateri obotavljali, kajti želeli so eno univerzo za ves primorski prostor. Dosegli smo konsenz, da bo ta univerza različna od klasičnih, močno vpeta v sredozemski prostor, vendar javna slovenska in obenem srednjeevropska univerza. Bili so še pomisleki glede materialnih pogojev, kajti nismo imeli dovolj zagotovljenih prostorov. Kot ministrica sem prepričala področno komisijo v državnem zboru, da je leta 2002 z Mogetovim zakonom ali tretjim šolskim tolarjem zagotovila izdatne finance novim strukturnim investicijam v visokem šolstvu, to je Univerzi na Primorskem. Tako se je lahko gradilo!”
Kako z zdajšnjega stališča gledate na opravljeno delo ZRS?
“ZRS se je uveljavil v domačem in tujem okolju. Uspešnemu obdobju, ki ga je vodil Darko Darovec, so ob izstopu iz univerze sledile preizkušnje. Po mojem vodenju univerze in obdobjem rektorja Rada Bohinca na primorski univerzi niso doumeli vloge močnega raziskovalnega inštituta znotraj univerze. Poleg tega je tudi zakonodaja ovirala uspešno delovanje raziskovalnih inštitutov kot članic univerz. ZRS se je znašel pred alternativo: ali se pusti pretopiti v klasično oblikovano univerzo ali jo zapusti. Ob izstopu je ZRS Koper izgubil del premoženja in kadra. Zahvaljujoč zdajšnjemu vodstvu, direktorju Radu Pišotu in raziskovalcem, ki so znali obstati in postali homogen kolektiv, s pogledom na ZRS kot prioriteto, si je opomogel do takšne mere, da je že presegel prejšnji status. Uveljavlja se doma in v mednarodnem prostoru, pridobiva nacionalne in evropske projekte, širi svoje raziskave na nova področja, odziva se na nova stanja v družbi, ki zadevajo vidike izseljenstva, migracij, zdravja in zdravega življenja, prehrano in oljkarstvo, okolje in vode...”
(foto: Tomaž Primožič/FPA)
Kje najdete energijo in motiv, da ste kljub 80. letom še vedno aktivni v znanstveni srenji?
“Izzivi me najdejo, ali jih sama poiščem. Dejansko ne potrebujem počitka v intelektualnem smislu, pa tudi v fizičnem ne. Tematike, s katerimi se ukvarjam, medkulturnost, večjezičnost in nove identitete, so vedno aktualne. Moje delo so opazili tudi v tujini, saj imam visoka odlikovanja tako francoskega kot italijanskega predsednika države. Pred kratkim so me povabili kot dopisnico evropskega biltena zaslužnih profesorjev. Ukvarjam se s temami, ki so mi od nekdaj pri srcu: kaj se dogaja v družbi, kjer se prepletajo jeziki in kulture, življenjski slogi in danosti, kako bi družba z dialogom in mediacijo živela drugače in bolje. Zdajšnji čas je daleč od teh podmen, zapiramo se v ozke kroge, v te strašne mehurčke, se odtujujemo. Morda je prav sedaj znanost pred izzivom, saj je raziskovanje tudi iskanje razmišljujočega človeka o rešitvah v bodočnosti. Ko gledam nazaj na svoje življenje, vidim, da sem imela veliko srečo; vedno sem se znašla tam, kjer so se ideje uresničevale. To ni vsem dano. Vsak, ki začenja na novo, mora imeti pogum in ujeti zagon.”
Kako gledate na odnos države do znanosti in visokega šolstva?
“Naša država ni naklonjena raziskovanju in znanosti. Delež proračuna za znanost je od obdobja, ko sem bila ministrica, samo padal. Za raziskovanje smo hoteli doseči en odstotek iz državnega proračuna in vsaj 1,5 odstotka iz gospodarstva. Nato je ta delež padel, leta 2012 na 0,46 odstotka državnih sredstev z argumentacijo, češ da si raziskovalci lahko pomagajo z mednarodnimi projekti. A vsi vemo, da je zelo tvegano računati nanje. Nacionalna agencija za raziskovanje je sledila stanju financ v državi in omejuje pogoje za pridobivanje nacionalnih sredstev. Zavest o pomenu raziskav pri odločevalcih se je prebudila ob pandemiji, pa še to samo za področja, ki raziskujejo zdravje, tehnološke in družbene rešitve v kritičnih stanjih.”
Kot nekdanja šolska ministrica je na mestu vprašanje, kako ocenjujete delovanje zdajšnje šolske ministrice in ministrstva v obdobju epidemije?
“Ob rešitvah stisk v izobraževanju so nespretni in nestrokovni. Druge države so že pred nami imele modele, ki so na različne načine ohranjali stik mladih s šolskim procesom. Občutek imam, da je bil ob razglasitvi epidemije njihov umik iz vsakega tveganja edina rešitev. Vendar je prav to lahko izziv, v katerem se pokaže pravo poslanstvo političnih odločitev. Generacija sedaj šolajočih bo imela vrzeli v znanju in socializacijske primanjkljaje. To bo pokazalo, kako (ne)uspešna je bila v času pandemije šolska politika.”