Dejavnost za optimiste

Peter Marc, sadjar s Planine nad Ajdovščino, je včeraj rekel, da so marelice sadje za optimiste. A če se ozremo po Vipavski dolini, hitro ugotovimo, da je pravzaprav sadjarstvo v celoti dejavnost za optimiste. Ali morda za idealiste.

Včeraj, res, ni bil lahek dan. Vzdušje je že skoraj svetopisemsko. Ob kugi, ki nas pesti že celo leto, je zdaj na vrata potrkala še lakota. “Kje so pa kobilice?” se glasi najbolj priljubljena ironična pripomba v tej pomladi, ki prav ne prizanaša. Za sadjarje aprilske pozebe niso nič novega. Bile so letine, ko se je v zatišnih legah temperatura ponoči spustila tudi na -7 stopinj Celzija in vsak, ki se ukvarja z gojenjem sadja, je že doživel poletja in jeseni, ko na vejah dreves ni bilo niti enega samega plodu. Doživel in preživel. Tega so namreč kmetje vajeni. Preživeti: sušo, pozebo, točo, izgubo tržišč, bolezni, nove pravilnike. Vajeni so vstajati sredi noči in kuriti kresove, prevoziti 200 kilometrov, da postavijo stojnice, kuhati marmelade in delati žganje. Sposobni so postati tržniki, grafični oblikovalci dramski igralci, inženirji, in pravniki.

Včeraj je bil težek dan. Ampak še težji bo dan, ko ne bo nikogar, ki bi vstal opolnoči in šel v sadovnjak kurit kresove.

Država bo glede na razsežnosti tokratne pozebe morda primaknila kakšen evro. A tudi če bo, bo pomoč le kratkotrajni obliž za gospodarsko dejavnost, ki je po vseh kriterijih za Primorsko ena najbolj perspektivnih razvojnih smeri, a tudi ena tistih, ki najbolj potrebuje resen premislek.

Seveda ni težko pametovati na temo ukrepov za reševanje primorskega sadjarstva. V resnici je naloga kompleksna in številni zelo pametni in predani ljudje so si na njej polomili zobe. Ampak dejstvo je, da brez odločnega vlaganja v panogo - brez obnove namakalnega sistema in gradnje novih, brez hladilnic in sortirnic, brez sistemskega pristopa k trženju in vzpostavljanju oskrbovalnih verig (če naštejemo le nekaj očitnih potreb) ne bomo imeli dobro razvite, sodobne in predvsem ekonomsko uspešne pridelave sadja.

Za koliko sadjarjev je bila včerajšnja pozeba kaplja čez rob? Koliko jih je, utrujenih od tegob, ob še eni izgubljeni letini reklo, da se zdaj res ne gredo več? In koliko si jih Primorska in Slovenija še lahko privoščita izgubiti? Včeraj je bil težek dan. Ampak še težji bo dan, ko ne bo nikogar, ki bi opolnoči vstal iz postelje in šel v sadovnjak kurit kresove. Dan, ko bo zmanjkalo idealistov.


Preberite še


Najbolj brano