Več neenotnosti, prosim - enotnost je precenjena!
Pogosta ocena v zadnjem času je, da slovenska družba ni bila še nikdar tako razklana, kot je danes. Morda to celo drži, o tem lahko kvalificirano sodijo zgodovinarji. A ni tolikšna težava v tem, da sta se oblikovala dva pola - levi in desni, napredni in konservativni, partizanski in domobranski, laicistični in klerikalni, poimenujte ju, kot vam ljubo. Težava je v tem, da sta vkopana vsak v svoj jarek in se obstreljujeta z besednimi izstrelki, pretoka idej skorajda ni, edini kriterij presoje je “našost”. Če se za nekaj zavzemajo “naši”, je stvar v redu, če prihaja od “njihovih”, je zanič.
In tu nastopi magična formula, ki se je poslužuje politika: rešila naj bi nas enotnost. Boste videli, kakšna dva meseca bosta še minila, potem pa lahko pričakujemo novo rundo zaklinjanja k narodni enotnosti, ki da nas je že tolikokrat potegnila z roba temnega brezna, v katerega nas je pehala zgodovina. Govorci, pretežno bodo to politiki poznih srednjih let, bodo obujali spomine na dogodke pred tridesetimi leti, ko so nas osamosvajali, in prav enotnost bodo navajali kot eno ključnih vrednot, ki ji velja slediti. Če bi šli pogledat, o čem so tekle razprave konec osemdesetih in v začetku devetdesetih, bi sicer hitro ugotovili, da pretirane enotnosti ni bilo, prej nasprotno. Tisto, o čemer je obstajala neko temeljno strinjanje, je bilo strinjanje o tem, česa nočemo - o tem, kaj hočemo, pa je bilo mnogo pogledov. A slika, ki se jo poskuša slikati danes, je slika idiličnega strinjanja o vsem, ki da je izhajalo iz, seveda, narodne enotnosti.
Pretirano priseganje na enotnost predstavlja past za vsakega kolikor toliko svobodno razmišljujočega človeka. Obilo je imajo v Severni Koreji, ne manjka je v Rusiji ali Savdski Arabiji, tudi v Turčiji je je vse več, pa na Kitajskem in še kje.
Priseganje na enotnost predstavlja past za vsakega kolikor toliko svobodno razmišljujočega človeka in velja biti ob njem previden. Obilo je imajo v Severni Koreji, ne manjka je v Rusiji ali Savdski Arabiji, tudi v Turčiji je je vse več, pa na Kitajskem in še kje. Nenazadnje smo imeli zapovedane enotnosti in bratstva tudi v teh krajih na pretek, a vemo, kako se je končalo: z Vukovarjem, Dubrovnikom, s Plitvicami, Sarajevom, Srebrenico, pa tudi z Medvedjekom, Gornjo Radgono, s Škofijami in z Rožno Dolino.
Družba, ki je dinamična, inovativna, tudi konfliktna, ni enotna družba. V njej obstaja temeljno strinjanje o vrednotah - varnost, blaginja, demokracija, nenasilno obvladovanje konfliktov, pravno varstvo in enakost pred sodišči ... - o vsem ostalem pa obstaja vrsta nestrinjanj. V takšni družbi ni nikdar dolgčas, je pa težko z njo upravljati, jo usmerjati in jo držati na kupu. Zato je razumljivo, da politika poziva k enotnosti - kdo bi se ob težavah s covidom, cepljenjem, prizadetim gospodarstvom in vedno premalo polnim proračunom ukvarjal še z idejami, ki odstopajo od začrtane poti?!?
A prav te ideje, tudi skrajne, se nekoč obrusijo in na dolgi rok v skupnost prispevajo nekaj novega. Vzemimo Andreja Šiška in njegove vardiste. O tem pojavu je težko reči karkoli dobrega, orožje in vojska morata biti v domeni države in pod budnim nadzorom politike. Ko so se pojavili posnetki civilistov, ki se na travniku igrajo vojsko, je šel večji del zmerne kritične družbe upravičeno v zrak. V družbi je stekla debata o meji, do katere seže svoboda posameznika in verjetno si je vsaj del nepolitične javnosti o tem ustvaril mnenje ali ga pod vtisom soočenja argumentov spremenil. Enako velja za ideje Mihe Kordiša o podržavljanju nekaterih delov gospodarstva ali razlaščevanju lastnikov stanovanj. Bedaste ideje, ki pa so v družbi sprožile pomembne debate. V državi, ki bi zaklinjanje na enotnost vzela preresno, ne ene ne druge debate ne bi bilo - ker se ne Šiško ne Kordiš ne bi niti zgodila.
Zato velja biti previden tudi, ko bo politika v prihodnjih tednih prisegala na enotnost. Ne toliko zaradi Šiška in Kordiša, zaradi nas vseh. Pretirano enotna družba je pač preprosto dolgočasna.