Dno, ki ima še klet

Če bi se danes pisalo leto 2011 in bi pravkar prestali parlamentarne volitve, bi skrivnostni Tomaž Majer najbrž težje dosegel silno reakcijo z zapisom o protikandidatovih volilcih v trenirkah. Ker jih v času korone, ko zaradi razmer in ukrepov bolj množično delamo od doma, nosi vse več ljudi vseh političnih smeri, nacionalnih barv in socialni statusov.

Najbrž bi tedaj, če bi veljale današnje razmere s policijsko uro vred (pardon, minister Poklukar, z omejitvijo gibanja po 22. uri), ko najbrž ponoči okrog hodijo le še kakšna nadnaravna bitja, preslišali tudi tiste nesrečne zombije, ki so nam pred desetletjem cefrali živce, dostojanstvo in občutek za dostojen dialog.

Če smo pred desetletjem menili, da je občutek za dostojen dialog padel na dno komunikacijskega brezna, potem lahko v sedanji “novi realnosti” ugotovimo, da ima to brezno pod dnom še klet.

Kajti, če smo tedaj menili, da je slednji z raznim “opankarstvom”, “trenirkarstvom”, “zombijanstvom” padel na dno komunikacijskega brezna, potem lahko v sedanji “novi realnosti” ugotovimo, da ima to brezno pod dnom še klet.

In tja vztrajno potiskamo še tisti del medosebne komunikacije, ki je do danes skušal ohraniti vsaj drobtine argumentiranega, lahko tudi žlahtno in humorno ostrega, nikakor pa ne žaljivega ali celo sovražnega govora. Ki ga nismo zmožni niti več priznati kot takega in ga tudi obsoditi. Vsaj med vsakdanjo komunikacijo, če že ne na sodiščih.

Morda drži, da je virus “neposredne” komunikacije - ta še najbolj spominja na princip na glas izrečene prve besede, ki človeku v danem trenutku pade na pamet ne glede na njene posledice - k nam prek širnega oceana priplul iz daljne Amerike. Njegovi simptomi so se kazali predvsem v različnih, velikokrat na prvo žogo ustreljenih izjavah, ki so se nemalokrat sprehajale po tanki meji med dostojnim in žaljivim, celo sovražnim govorom.

Na zametke takih virusov, ki so danes že prerasli v konkretno epidemijo žaljivega diskurza, smo pred leti naleteli tudi že v Evropi. Ker nas vroče želje nekaterih naših politikov vse bolj potiskajo v naročje Višegrada, lahko izpostavimo primer Poljske izpred skoraj desetletja, ko so bile izjave o “streljanju dveh ducatov novinarjev zasebne poljske televizije in ducata novinarjev največjega poljskega dnevnega časopisa” ali pa o “referendumu o ustrelitvi poljskega premierja” skoraj nekaj običajnega. Provokativnega, če že ne šaljivega. Ali vsaj nekaj takega, ki sodi morda celo pod del njihove kulture, ki verbalno nasilje povzdiguje kot instrument za politično zmago in pridobivanje točk popularnosti.

Danes se vse bolj zdi, da se podobno razmišljanje seli tudi v našo državo. Seveda z bogato bero domačih, tipično slovenskih primesi, ki v takšen diskurz vpletajo zgodovinske in druge slovenske posebnosti. Najpogosteje in najraje domnevne krivice iz preteklih režimov, ki pogosto zabelijo še tako nedolžne izjave. Če pa niti to ne zaleže in nam zmanjka ostalih protiargumentov, pa pomaga tudi manever izstopa iz pogovora, ki mu sledi tarnanje o domnevni cenzuri.

Priznati je seveda treba, da vse te komunikacijske tehnike niso nič novega. Da pa imajo vedno znova to moč, da se z vrha prenašajo med nižje podpisane. Kar najpogosteje pomeni, da diskurz, ki ga uporablja politični vrh, začnejo uporabljati tudi politične in državne strukture nižje v piramidi, nazadnje tudi podporniki. In nato še celo nasprotniki. Tako se se znajdemo v začaranem krogu epidemije zmerljivk in žaljivk, kar pa je na roko pisano vsaki oblasti.

Cepivo proti temu seveda obstaja. Začne se s poznavanjem razlik med kritiko in žaljivko, argumentom in manipulacijo. In dejstvom, da govorec najpogosteje dobro ve, katero kategorijo uporablja . Od vsakega sogovornika pa je odvisno, ali bo temu nasedel.


Preberite še


Najbolj brano