Vedeli so, da je bil oče partizan, a ne, da je v Sloveniji vodil bolnišnico

Iskanje italijanskega partizanskega zdravnika Amilcareja Scalincija, ki je po kapitulaciji Italije vodil partizansko bolnišnico Bobovec v Kočevskem rogu, je trajalo od lanskega julija, pred nekaj dnevi pa se je uspešno končalo. Primorski dnevnik je s pomočjo slovenskega zgodovinarja Blaža Štanglja in njegovega kolega iz Apulije Massimiliana Desianteja ter dnevnika Manifesto navezal stik z družino pokojnega zdravnika, ki je bil doma iz Taranta na jugu Italije.

Spoznali smo njegovega sina Paola Sergia in Giorgia Cocozzo, moža zdravnikove hčere Adriane, ki se je rodila v Novem mestu avgusta leta 1943.

Po vojni se je za njim izgubila vsaka sled

Poročnik Amilcare Scalinci se je z dojenčico in ženo Marijo Kopač 9. septembra 1943 pridružil Cankarjevi brigadi, nekaj dni zatem so ga sprejeli v dolenjsko partizansko saniteto, nakar je postal upravitelj bolnišnice Bobovec in kirurg v sosednji partizanski bolnišnici Topolovec. Scalincijevo ime se je lanskega maja pojavilo v časniku Delo v članku, v katerem je novinarka Simona Fajfar poročala o odkritju ostankov partizanske bolnišnice Bobovec. Njeno lokacijo je našla skupina domačinov pod vodstvom Francija Palčiča (njegov oče se je tam zdravil), v članku je tudi pričevanje 80-letnega Vladimirja Sluge, ki je kot štiriletni otrok preživel nekaj časa v Bobovcu. Zgodovinar Blaž Štangelj je o Scalinciju, rojenem 9. februarja 1913 v Tarantu, v Sloveniji odkril zelo malo dokumentov, po vojni se je za zdravnikom izgubila vsaka sled, vedelo se je le, da se je z ženo in hčerko vrnil v rojstni Taranto, potem pa nič več.

Manifesto je lanskega julija objavil pismo z našo prošnjo za pomoč pri iskanju zdravnika, z Inštituta za odporniško in antifašistično gibanje v Bariju so nam nekaj dni zatem javili, da o Scalinciju nimajo nobenega dokumenta, posredovali so le podatek matičnega urada iz Taranta, da je zdravnik umrl 30. junija 1974, ko mu je bilo 61 let. Bil je specialist za tropske bolezni (iz medicine je diplomiral na univerzi v Bariju), zdravniško oficirsko vojaško šolo pa je dokončal v Firencah.

Tragična smrt v morju

Večmesečni molk o “iskalni akciji” je prekinilo sporočilo, ki ga je februarja po elektronski pošti poslal zdravnikov sin Paolo Sergio Scalinci, ki živi v Tarantu. Na članek v Manifestu je po naključju naletel njegov sin Simone, ki je prepričal očeta, da stopi v stik s podpisanim. Napisal je zelo ganljivo pismo, v katerem se zahvaljuje našemu dnevniku za pozornost, ki jo namenja očetu; zanj je vedel, da je bil partizan v Sloveniji, ni pa vedel, da je tam vodil partizansko bolnišnico. “Ko je oče umrl, sem bil še otrok, in to, kar sem malega izvedel o njegovi preteklosti, vem le iz maminih pripovedovanj,” je povedal po telefonu.

Amilcare Scalinci je veljal za zelo humanega zdravnika. (Foto: družinski arhiv)

Amilcare Scalinci je utonil med kopanjem v morju v Tarantu. “Kopal se je ob vsakem vremenu, rad je imel morje in svoj zdravniški poklic. Zaposlen je bil kot zdravnik v ladjedelnici v Tarantu, v njegovo ambulanto so po uradnih urah prihajali tudi drugi pacienti. Mnogi so bili zelo revni in niso imeli zdravstvenega zavarovanja, oče jih je zdravil brezplačno,” je še povedal njegov sin.

Da je Amilcare Scalinci veljal za zelo humanega zdravnika, je potrdil italijanski zgodovinar Massimiliano Desiante. Govoril je z nekaterimi njegovimi pacienti, ki se ga spominjajo kot prijaznega človeka, predanega poklicu. To piše tudi v edini uradni listini, ki jo hranijo v Sloveniji. V tem dokumentu je Scalinci opisan kot miren, tih, ambiciozen in občutljiv človek.

Paolo Sergio je sin iz drugega Scalincijevega zakona. V prvem je bil pokojni zdravnik poročen s Slovenko Marijo Kopač, partizansko bolničarko, ki se je po ločitvi preselila v Furlanijo, kjer je umrla. Iz njunega zakona se je rodila Adriana, ki z možem Giorgiom Cocuzzo prebiva v kraju Martina Franca v Apuliji. Tudi Adriana in njen mož sta bila zelo vesela našega klica in našega zanimanja za njunega sorodnika. Še posebej ju je razveselila novica o spominski tabli, ki jo Franci Palčič načrtuje tam, kjer je Scalinci nekoč zdravil slovenske partizanke in partizane.

Soproga Marija Kopač

Iz dokumentov, ki nam jih je posredoval Blaž Štangelj, izhaja, da je bila Marija Kopač rojena leta 1923 v Slovenj Gradcu, nakar se je z družino (oče je bil trgovec) preselila v Novo mesto. S Scalincijem sta se poročila 29. julija 1943 v kapeli moške bolnišnice usmiljenih bratov v novomeškem predmestju Kandija. V tej bolnišnici se je pred kapitulacijo Italije rodila Adriana. Večina usmiljenih bratov iz te bolnišnice je sodelovala z Osvobodilno fronto, pomagala pri zdravljenju partizanov ter jih oskrbovala s sanitetnim materialom.

Z ženo in sinom Paolom Sergiom v Tarantu (Foto: družinski arhiv)

Scalinci, ki je bil tedaj italijanski vojaški zdravnik, je v omenjeno bolnico pogosto zahajal in tam pomagal kirurgu Francu Steinfelserju. V Novem mestu je bil takrat sedež italijanske 14. pehotne divizije Isonzo, zato lahko sklepamo, da je bil Scalinci, očitno antifašist, zdravnik ene od enot te divizije.

Marijo Kopač Scalinci najdemo na seznamu ranjencev, bolnikov in mater z otroki, ki so bili 9. septembra 1944 z letali s partizanskega letališča Nadlesk v Loški dolini evakuirani v Bari. Na seznamu je zapisano: Skalinči Marija, mati z otrokom, iz enote Slovenska vojna partizanska bolnica Bobovec, rojena marca 1923 v Slovenj Gradcu. V apulijski Gravini so organizirali partizanski dečji dom (partizanska zdravnica Božena Grosman), kjer so namestili matere z dojenčki, ki so bili evakuirani. V tem času so bile evakuirane tudi nekatere partizanske matere, ki so otroke rodile v partizanski porodnišnici Spodnji Hrastnik v Kočevskem rogu, torej nedaleč od partizanske bolnišnice Bobovec.

Po osvoboditvi sta se Marija in hči Adriana vrnili v Slovenijo in se pridružili možu oziroma očetu. Ni znano, koliko časa je družina Scalinci ostala v Ljubljani. V osemdesetih letih dvajsetega stoletja se je član osebja bolnišnice Bobovec spominjal, da je Scalinci po koncu vojne nekaj časa delal v vojaški bolnišnici v Ljubljani, nakar naj bi se po dveh ali treh letih družina dokončno preselila v Taranto.

Scalincijev sin Paolo Sergio in zet Giorgio Cocozza se ne spominjata, da bi partizanski zdravnik Amilcare Scalinci po vojni kdaj obiskal Slovenijo. Morda se bodo v prihodnosti za obisk odločili njegovi sorodniki.


Najbolj brano