Biti mama ni lahko
Za nami sta dan žena in materinski dan. V Sloveniji tradicionalno praznujemo prvo omenjeni praznik, s katerim obeležujemo ekonomsko, politično in socialno enakopravnost in dosežke žensk, četudi se zdi, da smo nekje po poti pozabili, kaj pravzaprav praznujemo. Tudi otroci, ki na dan žena z rožico ali z ličnimi izdelki iz vrtca in šole, nasmejanih obrazov privihrajo v mamin objem, sporočajo to, čemur je pravzaprav posvečen materinski dan, in to je prepoznanje edinstvene vloge mame (in ne enakopravnost žensk) in pa sporočilo, da je samo ona ena in edina, za vedno - mama.
Materinstvo je v kolektivnem spominu nekaj vseobsegajočega, tudi presežnega. Materinstvo, tako vsakdanja banalna samoumevnost in hkrati sveto, je tekom zgodovine zaposlovalo pesnike, filozofe in velike mislece. Čas in pozornost so mu posvečali številni moški, med drugimi tudi Charles Darwin, Sigmund Freud, pa Karl Marx in Friedrich Engels ter seveda naš Cankar.
Biti mama v postmoderni kapitalistični družbi ni lahko. Ta družba še vedno pričakuje, da boš, če si ženska, tudi mati. Toda ne prezgodaj, pa tudi prepozno raje ne. Ob ravno pravem času, ko boš že došolana, finančno preskrbljena, s streho nad glavo.
Materinstvo je specifična biološka zmožnost ženskega telesa, da donosi, rodi in prehrani otroka, je pa materinstvo tudi družbeni konstrukt, ki se nanaša na pričakovanja o sprejemljivem, zaželenem in pričakovanem vedenju mater glede skrbi, nege in vzgoje otrok. Kako zelo pomemben je družbeni vidik, nenazadnje priča vpliv, ki ga je imela iznajdba in uporaba kontracepcijske tabletke, s katero je materinstvo postalo stvar izbire in odločitve, osvobojeno biološke določenosti.
Kljub možnosti izbire pa predpostavka o materinstvu kot biološki danosti in “naravnosti” vpliva na to, da “nikoli ne biti mati” še vedno pomeni odstopanje od pričakovanega, od norme. Pomeni celo delovanje proti naravi. Družbena pričakovanja določajo tudi to, kdaj je pravi čas za materinstvo, kakšna naj bo mati, kaj se zanjo spodobi in ne spodobi, čemu se kot mati moraš odreči in na sploh kako materiniti. Mnogo od družbeno določenega je v navzkrižju z naravnim. Poglejmo samo primerno starost: večina bi se nas najbrž strinjala, da naj srednješolke z materinstvom vendarle počakajo, četudi so biološko gledano ta leta za materinstvo primerna. Odveč je tudi izpostaviti, da ženske, ki sebe doživljajo kot nezmožne dosegati družbena pričakovanja in standarde “dobre mame” oziroma sploh biti mati, pogosto zapadajo v občutke obupa, krivde in sramu.
Biti mama v postmoderni kapitalistični družbi ni lahko. Ta družba še vedno pričakuje, da boš, če si ženska, tudi mati. Toda ne prezgodaj, pa tudi prepozno raje ne. Ob ravno pravem času, ko boš že došolana, finančno preskrbljena, s streho nad glavo. Ta družba potrebuje mame, saj omogočajo reprodukcijo državljanov, delavcev in potrošnikov, ne nazadnje volivcev. Toda materinstvo istočasno ni cenjeno, ne ustrezno prepoznano. Kako drugače razumeti dolžino porodniškega dopusta, ki v številnih zahodnih državah traja zgolj pičle tri mesece ali pa še to ne, splošno nekonkurenčnost žensk na kapitalističnem trgu dela in nepriznavanje specifičnih okoliščin, s katerimi se srečujejo zaposlene mame. Ženska kot mati je v kapitalizmu dejansko vredna zgolj toliko, kot se lahko na račun njenega materinstva služi, kot mezdna delavka ali roditeljica “državljanov in vojakov”.
Tudi če se ozremo po vrednostni lestvici, ugotovimo, da so ženske v zahodni družbi bolj cenjene po tem, da so suhe, prijetnega videza, z uspešno kariero, kot pa da so zgolj “dobre” mame. Kontradiktorno se ženske, ki se zavestno odločijo, da otrok ne želijo imeti, hitro označi za pretirano ambiciozne karieristke, feministke, vase zagledane individualistke, po možnosti še sovražnice moških, ki so deležne splošnega neodobravanja in stigmatizacije.
Odločitev za materinstvo je odvisna od različnih dejavnikov tako individualnih kot širših, družbenih. Ključni sta čisto osebna motiviranost in socialna zrelost prevzeti vlogo mame, pa tudi pričakovanja pomembnih drugih, ki nas obdajajo. Ženska se danes kritično prevprašuje, ali in kdaj imeti otroka. Ker se njena želja po otroku povezuje z neštetimi razglabljanji in argumenti, Elisabeth Beck-Gernsheim, ena evropsko najbolj priznanih sociologinj, izpostavi dvoje, in sicer da danes ni več spontana niti sama želja po otroku in da otroci danes niso zaželeni, temveč prej načrtovani.
Okoli materinstva se pletejo različni miti. Ann Oakley v pionirski knjigi Gospodinja izpostavi tri, ki ključno vplivajo na videnje materinstva, in sicer da otrok potrebuje mater, mati potrebuje otroka in da se ženska zgolj z otrokom lahko potrdi kot ženska, oziroma da lahko zgolj otrok zadovolji njene specifične potrebe. Kakor vsi miti tudi ti obnavljajo tradicionalne oblike vedenja in imajo pomemben vpliv. Primerjalne študije različnih okolij nam istočasno povedo, da otrok za zdrav razvoj dejansko potrebuje ljubečo skrb, ki pa ni nujno materina, prakse materinjenja pa so povezane z vzgojo in kulturnimi vrednotami in ne biologijo. Materinska skrb in vez z otrokom se izgrajuje postopoma, tako večina mater priča, da so mame postale čez čas, ki so ga preživljale z otrokom in ne ob samem biološkem aktu rojstva.
Lahko se strinjamo, da materinstvo ključno zaznamuje življenje ženske, pa tudi, da je lahko materinstvo ena izmed najbolj izpolnjujočih vlog v življenju posameznice. Lahko. Izogniti pa se moramo idealizaciji, saj v resnici niso vse matere ljubeče in dobronamerne, pa tudi med tistimi, ki so, so mnoge, ki jih bolj zadovoljujejo druge reči. Materinstvo pa lahko razumemo tudi širše, kot materinsko skrb za sočloveka in druga bitja. In tudi ženska, ki nima svojih otrok, je lahko materinska, tako kot obratno, lahko materinskost povsem umanjka pri ženski, ki otroke ima.