Nekoč le muza, danes tudi umetnica

Nagi ženski, spleteni iz žic, burja, tišina, črno-bele korenine, barvita mačka široko razprtih oči, cirkuški slon in klovn, modra Ajdovka, kamni iz Soče in Nadiže ... V dveh etažah Lokarjeve galerije v Ajdovščini je še do sobote na ogled razstava Ona, ob dnevu žena posvečena sila raznolikim umetnicam.

Odpri galerijo

Raznovrstnost ženske ustvarjalnosti na razstavi Ona . s svojimi najnovejšimi deli predstavlja 14 članic Društva likovnih umetnikov Severne Primorske: Ana Maraž (1985), Anja Kranjc (1982), Jana Dolenc (1964), Julijana Božič (1980), Tea Curk Sorta (1981), Kristina Rutar (1989), Lona Verlich (1975), Nataša Gregorič (1972), Nežka Zamar (1990), Olga Kolenc (1953), Silva Karim (1960), Špela Volčič (1984), Teja Tegelj (1981) in Tinka Volarič (1980).

Mučna in dolga pot

“V zgodovini umetnosti je bila ženska razlog za ustvarjanje, navdih, muza ter femme fatale, ki je umetnikom jemala dih. Kljub temu so imele ženske v zgodovini pri dejanskem ustvarjanju umetnosti povsem postransko vlogo,” v spremnem katalogu ugotavlja vodja Lokarjeve galerije in kustos Vladimir Bačič. Pojasnjuje, da je bil predpogoj za uveljavitev žensk v umetnosti od konca 19. in prvih desetletij 20. stoletja njihova popolna profesionalizacija: ženske iz dobro stoječih družin so na akademijah navidez imele enake možnosti kot moški, a končni cilj ni bil umetniško poklicno udejstvovanje, ampak dobra izobrazba in vzgojna priprava za vloge žene, matere, gospodinje. “Pot do profesionalizacije umetnic je bila mučna in dolga, pri čemer lahko ugotavljamo, da morda še danes ni povsem premagana razlika med zasebno sfero, ki se tradicionalno pripisuje značilnostim žensk, in javno sfero, ki je bila nekoč skoraj izključno namenjena moškim,” poudarja Bačič in dodaja, da šele v zadnjem obdobju umetnostna kritika res sledi ženskam in njihovi ustvarjalnosti: “Splošni vtis je, da je njihovo delo videno in cenjeno. Pa je res povsem tako?”

Enakopravnosti (še) ni

Za odgovor smo prosili eno od umetnic. “Mislim, da ženske in moški še zmeraj nismo enakopravni,” pravi Tea Curk Sorta iz Ajdovščine. “Ženska se mora, če želi konkurirati moškemu, odpovedati marsičemu. Če imam družino, na primer, ne morem za pol leta v Pariz. Moški to stori laže. Podobno je v drugih poklicih, ne samo ne v umetnosti. Vsekakor pa umetnost zahteva celega človeka.”

Kiparka, zdaj mati treh otrok, v Lokarjevi galeriji predstavlja iz žice izdelana avtoportreta; ta niz uokvirjenih skulptur je začela ob vabilu na skupinsko razstavo Obalnih galerij Piran SELFIE/sh/ME, po porodniškem dopustu pa bo dosedanjim avtoportretom najbrž dodala še kakega.

Zadnje leto je v znamenju koronavirusa ter tako smiselnih kakor nesmiselnih ukrepov. “Po eni strani je to za umetnike ploden, ustvarjalen čas,” pravi kiparka. “Razstave pa potekajo ob spoštovanju ukrepov ali na spletu. Nekatere galerije jih odpovedujejo ali prestavljajo. Umetniki pa smo nenehno na tnalu, nekateri nam kar naprej delajo negativno reklamo, sploh nam, samozaposlenim v kulturi. Zelo negotovo obdobje. Slabo je tudi, da se zadnje leto skoraj ne srečujemo. Praviloma smo resda samotarji, potrebujemo mir in tišino, a včasih se je treba srečati. To prija in na otvoritvah razstav si marsikaj povemo, se dogovorimo ...”

---