Tomaž Jakomin: “V procesu zdravljenja ni prostora za predsodke”

Kirurga Tomaža Jakomina, vodjo abdominalne dejavnosti v izolski bolnišnici, ki je znana tudi po laparoskopskih operacijah z minimalnimi rezi, prebivalci obalno-kraške regije poznajo predvsem kot pacienti in bolniki na zdravljenju na kirurškem oddelku. Cenijo ga tudi člani in podporniki Obalnega društva za boj proti raku, ki ga vodi. Prizadeva si nadgraditi razvejane in že leta uveljavljene društvene aktivnosti.

Med ljudmi slovi kirurg asist. Tomaž Jakomin kot uspešen, sočuten in iskren zdravnik mlajše generacije. Zdaj je sredi podiplomskega doktorskega študija, za doktorsko disertacijo pa si je izbral temo o diastazah. Gre za resna bolezenska stanja, ki pa so pri nas še dokaj zanemarjena, čeprav lahko botrujejo veliko drugim boleznim in pestijo mnoge ženske po porodu. Poleg empatije in človeške topline Jakomina odlikujejo vedoželjnost, sprotno izpopolnjevanje in uvajanje novih metod zdravljenja, še zlasti laparoskopskih z minimalnimi rezi.

Covid-19 je resna bolezen, a je še vrsta težjih...

Lani jeseni ste, skupaj z nekaterimi kolegi, javno opozarjali odgovorne in politiko, da obstajajo ob covidu-19 še druge in težje bolezni, zato bi bilo nedopustno zaradi epidemije spet zaustaviti večino drugega zdravljenja, kot se je to že zgodilo lansko pomlad. Vsaj v grobem ste bili slišani ...

“Resnično mi je vedno znova težko, ko moram komu povedati: 'Imate raka.' Me pa vsakič znova preseneti moč, ki jo zmore ob tem vzpostaviti bolnik.”

“Nedavno sem poslušal pogovor s prof. dr. Samom Zverom, predstojnikom klinike za hematologijo v ljubljanskem UKC, ki je izjavil, da je covid-19 bolezen 'za zraven'. S tem se absolutno strinjam, saj so poleg covida-19 z nami še vse ostale bolezni, ki so v marsičem bolj resne in imajo tudi višjo stopnjo smrtnosti.”

Kaj kot zdravnik opažate po lanski pomladi?

“Tudi sam sem bil večkrat bolnik in nikoli nisem maral skrivanja za zapletenimi strokovnimi frazami in izrazi.”

“Leto 2020 je bilo v marsičem zamujeno leto, saj so se mnoge dejavnosti ustavile, posebej v prvi polovici leta. V jesen smo sicer vstopili bistveno bolje pripravljeni, vendar je bil drugi val izjemno hud. Verjetno tudi zato, ker prvega vala dejansko ni bilo. V drugem valu je bil zdravstveni sistem prisiljen vse resurse usmeriti v zdravljenje kovidnih bolnikov.”

Kakšen davek že terja epidemija? So zaradi nje bolni že ogroženi?

“Ne vem, če smo kirurgi drugačni. Gre bolj za to, da nas narava dela naredi bolj odporne na stres in bolj preudarne, ko gre za pomembne odločitve v kritičnih situacijah.”

“Ni mogoče trditi, da posledic ni in jih ne bo, a o konkretnih številkah ne morem govoriti, ker bi to bile le špekulacije. Je pa dejstvo, da je marsikdo prišel prepozno k zdravniku in z razlitim vnetjem slepiča ali razlitim vnetjem žolčnika. Me pa osebno bolj skrbi, kaj bo z onkološkimi bolniki. Zaradi narave bolezni bodo pri njih posledice covida-19 vidne šele čez nekaj let.”

“Diastaze preme trebušne mišice so pri nas nekoliko prezrto stanje. Do nedavna je veljalo, da gre izključno za estetsko težavo, a ni tako, saj nezdravljene diastaze lahko privedejo do številnih zdravstvenih težav.”

Ko je okužba s sars-cov-2 vdrla v izolsko bolnišnico, ste tudi vi zboleli. Kakšna je vaša izkušnja s covidom-19?

“V začetku decembra sem prebolel okužbo s covidom-19. Imel sem srečo, da so bili simptomi relativno blagi, le brez vonja in okusa sem bil približno dva meseca. Nekateri najožji sodelavci in sodelavke so imeli nekaj manj sreče in so imeli še nekaj časa po okužbi težave s kroničnimi glavoboli, utrujenostjo in motnjami koncentracije. K sreči se je stanje pri vseh v celoti popravilo.”

“Pogoji za delo v izolski bolnišnici so izjemno dobri! Pogovarjamo se celo o nakupu robota, kar bi dodatno prispevalo h kakovosti oskrbe rakavih bolnikov. Tako bi se v Izoli približali najboljšim evropskim centrom!”

Kako ste se zaposleni soočali z razmerami, saj je bilo kljub obolevanjem zaposlenih treba zagotavljati zdravljenje tistim bolnikom, ki so vas tisti hip potrebovali?

“Bilo je kar grozljivo, ko je na vrhuncu epidemije na dan zbolevalo več deset zaposlenih istočasno. Resnično smo bili zaskrbljeni, kako bomo zagotavljali osnovno kirurško oskrbo bolnikom, če bi vsi hkrati zboleli.”

“Onkološka kirurgija je moja prva ljubezen in tvori večino mojega strokovnega dela. Tako bo tudi ostalo.”

Kaj sporočate dvomljivcem in tistim, ki še vedno zanikajo obstoj tega virusa?

“Mislim, da gredo teorije zarote včasih res predaleč in se nekako tolažim, da se ljudje z zanikanjem obstoja covida-19 pravzaprav tolažijo. Ta pandemija je posegla zelo globo v dušo posameznika in razgalila marsikatere strahove. Verjamem, da ni človeka, ki ne bi ob vsem tem zaznal neprijetnega občutka nemoči in, posledično, resignacije. Žal je novi koronavirus z nami zdaj in tukaj. Premagali ga bomo le, če bomo zaupali zdravstvu, stroki.”

Delaj dobro, bodi človek

Veliko delate in se izobražujete. Imate kaj prostega časa in konjičke? Kaj vas poleg medicine še zanima in osrečuje?

“Z leti sem se naučil, da si je prosti čas treba pač vzeti. Delo z bolniki me sicer izjemno izpolnjuje, a hkrati tudi zelo izčrpa. Zato se v prostem času ukvarjam s hobiji, ki me napolnijo s telesno in duševno energijo. Zelo rad kolesarim in hodim v hribe. Najraje pa imam vsekakor oljkarstvo.”

Ste predsednik Obalnega društva za boj proti raku in kirurg, ki je mnogim rakavim bolnikom rešil življenje. Oboleli se težko sooči s to diagnozo, zdravnik jo najbrž težko sporoči. Prisegate, da je vsakomur treba po resnici povedati, kaj lahko pričakuje. To je vendarle težko ...

“Sčasoma se človek sicer vsemu priuči, nisem pa se tega privadil. Resnično mi je vedno znova težko, ko moram komu povedati: 'Imate raka.' Me pa vsakič znova preseneča moč, ki jo zmore bolnik ob postavitvi diagnoze rak. Doslej še nisem srečal strahopetca. Zanimivo je, kako tako težka diagnoza iz nas izbeza najboljše.”

Pri ljudeh, še posebej pri svojih pacientih in njihovih bližnjih, uživate ugled in ste priljubljeni. Kaj delate drugače od zdravnikov, ki veljajo za hladne, vzvišene?

“Imel sem to srečo, da sem imel tri izjemne kirurške učitelje, pri katerih sem se učil in se po njih zgledoval. Z dvema še vedno sodelujem.”

Ju lahko imenujete?

“Ne bom ju imenoval, saj si tega niti sama ne bi želela, Tretji, Vasja Kruh, pa je žal že pokojni. Vsi trije so predvsem izjemni ljudje, šele nato zdravniki in kirurgi. Mislim, da je človeška nota tisto, kar ljudem največ pomeni.”

Razmeroma mladi ste, a govorite kot zelo izkušen človek in zdravnik. Od kod tolikšne izkušnje?

“Morda gre zasluga tudi lastnim izkušnjam. Ne nazadnje sem bil tudi sam že večkrat bolnik in nikoli nisem maral skrivanja za zapletenimi strokovnimi frazami in izrazi.”

Istran, zvest medicini in rodni Istri

Je bila odločitev za medicino povezana s tem, da izhajate iz zdravniške družine?

“To, da izhajam iz zdravniške družine, je vsekakor vplivalo na mojo odločitev, saj s tem nekako zraseš, čeprav so me starši ves čas usmerjali v druge vode.”

Zakaj prav kirurgija?

“Tako sem čutil že, ko sem se vpisal na medicinsko fakulteto in o drugih možnostih nikoli niti razmišljal nisem. Ves čas študija sem poleti namesto počitnikovanja volontiral na različnih kirurških klinikah, saj sem v tem užival.”

Menda ste kirurgi drugačni od drugih zdravnikov; kako drugačni?

“Ne vem, če smo kirurgi drugačni. Gre bolj za to, da nas narava dela naredi bolj odporne na stres in bolj preudarne, ko gre za pomembne odločitve v kritičnih situacijah.”

Kakšen naj bi bil po vašem prepričanju dober kirurg?

“Morda kirurga najbolje opiše razmišljanje nekega mojega dobrega kolega: 'Kirurg je kot pilot sestreljenega letala. Ne glede na to, kako dober je, se zapleti in težke situacije zgodijo, bolniki umrejo, a zbrati moraš pogum in se spet zavihteti v sedlo'.”

Ste Koprčan, zvest rodnemu kraju. Vas je kdaj zamikalo delo v Ljubljani ali tujini, kamor občasno odhajate na izpopolnjevanja?

“Pomembno je, da vrat nikoli ne zapremo. Rodni domači kraj je od nekdaj na prvem mestu. Skrb za svoje ljudi je pogosto več vredna od kakšnega evra več drugod. Ljubljana me ni nikoli mikala, saj to, s čimer se ukvarjam, lahko enako dobro ali celo bolje delam tudi v naši izolski bolnišnici.”

V primerjavi s preteklimi desetletji velja zdaj v stroki izolska bolnišnica za vse bolj kakovostno in bolj sodobno. Ker odhajate na izpopolnjevanja na klinike v razvite države, jo lahko tudi sami primerjate z drugimi. Je torej ocena o vse večji kakovosti verodostojna?

“Zadnja leta so pogoji za delo v izolski bolnišnici izjemno dobri! Zdaj se, med drugim, pogovarjamo celo o nakupu robota, kar bi vsekakor dodatno prispevalo h kakovosti oskrbe rakavih bolnikov. Tako bi se v Izoli približali najboljšim evropskim centrom!”

Diastaza - resno in pogosto prezrto stanje

Lotili ste se doktorskega podiplomskega študija, disertacijo boste namenili zdravljenju diastaze trebušne muskulature. Za kakšno bolezen oziroma stanje pravzaprav gre?

“Diastaza preme trebušne mišice (m. rectus abdominis) je stanje, za katerega je značilna prekomerna razmaknjenost trebušnih mišic v srednji trebušni črti (linea alba). Leva in desna polovica trebušne muskulature sta namreč v sredini povezani z vezivnim tkivom, ki omogoča napetost trebušne muskulature.”

Pri kom in kdaj se pojavi to stanje?

“Diastaza trebušnih mišic je najpogosteje povezana z nosečnostjo. Ocenjujejo, da je v tretjem trimesečju nosečnosti prisotna pri približno 70 odstotkih žensk. Pri približno eni tretjini se diastaza po porodu ne popravi. Neredko jo opažamo tudi pri starejših moških s prekomerno telesno težo.”

Kaj je poglavitni vzrok za pojav takega stanja?

“Mehanizem nastanka je relativno preprost. Diastaza nastane, ko pride do povečanja intraabdominalnega pritiska, ki prekomerno razmakne trebušno muskulaturo. Tipičen primer normalnega fiziološkega povečanja intraabdominalnega pritiska je nosečnost. Vse bolj pogost vzrok nastanka diastaze pa je, žal, tudi debelost.”

Kako naj se ženska sooči z diastazo?

“Pomembno je, da se ženska na nosečnost pripravi. Dober tonus trebušnih mišic je najboljša preventiva pred nastankom diastaze. Ne samo pred nosečnostjo, tudi med njo lahko nosečnica izvaja vaje, s katerimi aktivira in krepi trebušno muskulaturo. Žal je trebušna muskulatura pogosto nekoliko prezrta, ko gre za njeno funkcijo. Zavedati se moramo, da večina ljudi sploh ne ve, kako aktivirati vse skupine trebušnih mišic. Gre za dokaj zapleten preplet mišičja, ki ga grobo ločimo na povrhnje in globoke trebušne mišice. Ob vseh teh aktivnostih pa je tudi izjemno pomembno, da človek ne kadi, ni debel in ni telesno neaktiven.”

Kje in kako zdravijo diastaze pri ženskah po porodu? Jih zdravijo tudi pri nas?

“Diastaza trebušne muskulature je pri nas žal še vedno nekoliko prezrto stanje. Tako zdravniki kot ženske same po porodu na diastazo niso najbolj pozorni. Zdravniki zato ne, ker ne gre za pravo kilo in ker neposredno ne ogroža zdravja, ženske pa zato ne, ker imajo veliko dela z novorojenčki. K sreči se približno 60 do 70 odstotkov diastaz v prvem letu po porodu spontano popravi, normalizira.”

Kaj pa, ko se stanje po porodu ne popravi?

“Manjše oblike diastaz se da uspešno popraviti s krepitvijo trebušne muskulature. Zato je zelo pomembno sodelovanje s fizioterapevti, ki so usmerjeni v zdravljenje trebušne muskulature. Pri razmikih preme trebušne mišice, večjih od pet do šest centimetrov, pa je učinek konzervativnega zdravljenja slabši.”

Omenjate, da je to zdravljenje v svetu že kakovostno in napredno ... Pri nas ga še vedno spremljajo predsodki, saj je pogosto slišati celo, da gre izključno za težavo estetske narave.

“V svetu se vse bolj uveljavljajo endoskopske metode kirurškega zdravljenja. Kar pritrjuje prepričanju, da moramo vsi, ki kakorkoli sodelujemo v celotnem postopku zdravljenja, vsako bolezen dojemati in obravnavati resno. Ob tem je treba odločno zatreti vse morebitne predsodke in trditve, kot je ta, da gre le za estetski problem. V procesu zdravljenja ni prostora za predsodke!”

Pri preprečevanju pojava diastaze omenjate fizioterapijo. Kakšna fizioterapija je potrebna?

“Nisem strokovnjak zanjo, je pa vsekakor fizioterapija izjemno pomembna pri preprečevanju in zdravljenju diastaze. Strokovnjaki vedno znova poudarjajo, da se morajo ženske predvsem naučiti aktivirati posamezne mišične skupine.”

Gre torej za posebne vaje?

“Gre za vaje za aktiviranje povrhnje muskulature, ki so drugačne kot tiste za aktivacijo globoke trebušne muskulature. V svetu se vse bolj uveljavlja tako imenovana hipopresivna vadba, pri kateri ne pride do povečanja intraabdominalnega pritiska in je zato zelo primerna za nosečnice ter tudi za pooperativno rehabilitacijo.”

Imamo tudi v Sloveniji za to usposobljene strokovnjake?

“V zadnjem času se v Sloveniji pojavljajo centri, specializirani za konzervativno zdravljenje diastaz.”

Vzrok za številne resne bolezni

Kakšne so posledice nezdravljenih diastaz? Ste se z njimi že srečali?

“Kot sem že poudaril, so žal diastaze preme trebušne mišice pri nas še vedno nekoliko prezrto stanje. Res je, da je do nedavna v splošnem pri nas veljalo, da gre izključno za težavo estetskega značaja. Je pa dandanes že jasno, da ni tako, saj nezdravljene diastaze lahko privedejo do številnih zdravstvenih težav.”

So bolezni, ki so posledica diastaz, lahko za posameznika celo nevarne?

“Ker je spremenjeno narastišče trebušne muskulature, le-ta ne opravlja več svoje funkcije. Obremenitve se zato prenašajo na druge organske sisteme. Posledice pa so bolečine v hrbtenici, ’povešanje’ organov v medenici s posledično urinsko inkontinenco in različnimi motnjami odvajanja blata. Posledice so še občutek napihnjenosti, kronične bolečine ... Pri zelo velikih diastazah pa je seveda zelo moteč tudi estetski videz, kar prav tako ni nepomembno!”

Ste diastaze že kdaj zdravili v Izoli? Kakšne so najsodobnejše metode zdravljenja?

“Diastaze smo posamič že zdravili, predvsem takrat, ko je bila jasno pridružena tudi kila. Izvajali smo samo klasične operacije, pri katerih smo diastazo in kilo popravili skozi približno le deset centimetrov velik rez.”

Kirurg, ki večkrat orje ledino
Kirurg Tomaž Jakomin priznava: “Kot pravi Koprčan sem zaljubljen v Istro, njeno naravo in vse, kar nam daje.” Zato ji je po študiju medicine in specializaciji ostal zvest in gradi kariero abdominalnega kirurga v izolski bolnišnici. Že kot specializanta ga je tam navdušila razvita dejavnost kirurgije, ki sledi sodobnemu razvoju in skuša novosti čim prej vpeljati tudi doma. Tudi sam se nenehno dodatno izobražuje. Izolski kirurški oddelek je vodilni abdominalni oddelek v Sloveniji po deležu laparoskopsko oskrbljenih patologij slepiča, kil, malignomov na debelem črevesu in želodcu. Slovi tudi po laparoskopskih operacijah dimeljskih kil, cist na jetrih, malignomov na debelem črevesju in na trebušni slinavki, po vrsti drugih sodobnih metod zdravljenja bolezni v trebušni votlini pri odraslih in otrocih. Jakomin se posveča kirurgiji prebavnega trakta, trebušne stene in žolčnika, njegovo ožje področje pa je endoskopska (laparoskopska) kirurgija. Jakomin je v sodobni kirurgiji že oral ledino v Sloveniji. Prvi v Sloveniji je oktobra 2017 v Izoli opravil operacijo velike trebušne kile po novi metodi s pomočjo botoksa. Je tudi eden prvih zdravnikov, ki je v Sloveniji uvedel novo metodo transanalne kirurgije raka na danki in tudi laparoskopske resekcije želodca zaradi raka.
Tomaž Jakomin se je rodil v Kopru leta 1981. Po maturi na koprski gimnaziji je iz študija medicine na ljubljanski medicinski fakulteti diplomiral leta 2005. Od leta 2006 je zaposlen v Splošni bolnišnici Izola, kjer je vodja abdominalne dejavnosti. Leta 2012 je opravil specialistični izpit iz kirurgije s pohvalo in bil že istega leta prvič izvoljen za asistenta s področja kirurgije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Študentom Fakultete za vede o zdravju Univerze na Primorskem predava kirurgijo. Zdaj na medicinski fakulteti UL opravlja podiplomski doktorski študij. Za doktorsko disertacijo si je izbral temo o diastazah. Leta 2016 je bil izvoljen za podpredsednika Slovenskega herniološkega združenja. Od leta 2018 dalje vodi Obalno društvo za boj proti raku. Je tudi podpredsednik Herniološkega združenja Slovenije. Izolska bolnišnica je bila prva v Sloveniji vključena v mednarodni herniološki register Herniamed. Jakomin se posveča predvsem endoskopski kirurgiji, s posebnim poudarkom na endoskopski kirurgiji raka na debelem črevesju in danki ter endoskopski kirurgiji dimeljskih ter ventralnih kil.

Prav vi ste oktobra 2017 prvi v Sloveniji v Izoli izvedli operacijo velike trebušne kile s pomočjo botoks toksina pri moškem. Je šlo sočasno za diastazo?

“Pri zelo velikih kilah je vedno prisotna tudi diastaza trebušnih mišic. Pri takih operacijah zato vedno istočasno popravimo obe deformaciji trebušne stene. Pomembno je, da vgradimo mrežno protezo, ki kirurške šive dodatno ojača.”

Kako pa zdravljenje diastaze obravnava zdravstvena zavarovalnica ZZZS? Je zajeto v brezplačno zdravljenje, če je oboleli zdravstveno zavarovan?

“Kadar gre izključno za diastazo, jo zdravstvena zavarovalnica pojmuje kot lepotno težavo, zato mora bolnik oziroma bolnica sam(a) plačati vse stroške. Gre torej za zdaj še vedno le za samoplačništvo.”

Kako pa je s plačilom teh operacij v sosednjih razvitih državah?

“V zahodni Evropi je zdravljenje diastaz že uvrščeno med posege, ki jih 100-odstotno plačajo zdravstvene zavarovalnice. V svetu so se v zadnjih desetih letih uveljavile endoskopske metode zdravljenja diastaze. Tehnik je več. Pri teh metodah operiramo s pomočjo endoskopa skozi en centimetre velike luknjice, podobno kot denimo žolčne kamne ali raka na črevesju.”

Za zdravljenje diastaz ste se že začeli izobraževati. Kje?

“Res je. Že dalj časa sem bil v precepu, kaj svetovati bolnicam, ki prihajajo na posvet zaradi težav z diastazo. To, kar smo počeli, se mi ni zdelo najbolj optimalno. Zato sem na izobraževanje odšel v Trento - Trentino Alto Adige. Tam so ustanovili skupino kirurgov THT (Trentino hérnia Team) pod vodstvom prof. Carrare, ki se zelo profesionalno ukvarja z najsodobnejšim endoskopskim zdravljenjem diastaz. Izvajajo svojo tehniko in vodijo svoj register operiranih bolnikov, ki k njim na zdravljenje prihajajo iz celotne Italije.”

Se boste po opravljeni doktorski disertaciji nato v celoti usmerili v zdravljenje diastaz? Če da, vas bodo pogrešali drugi pacienti, zlasti z rakom, ki se jim skrbno posvečate ...

“Onkološka kirurgija je moja prva ljubezen in tvori večino mojega strokovnega dela. Tako bo tudi ostalo. Znano je, da smo v izolski bolnišnici vodilni po številu endoskopsko operiranih bolnikov z rakom na črevesju in želodcu. THT metoda združuje vso kirurško tehniko in kirurške inštrumente, ki jih uporabljamo pri endoskopskih kirurških posegih za zdravljenje raka, zato se je tudi porodila na kliniki v Trentu, ki se ukvarja predvsem z endoskopsko in robotsko onkološko kirurgijo. Gre v bistvu za prenos znanja in tehnologije iz onkološke kirurgije na kirurgijo trebušne stene; podobno kot se, denimo, tehnologija iz letalske industrije prenese v avtomobilsko.”

Torej naj bi tudi v Sloveniji v prihodnjih letih vpeljali kirurško zdravljenja diastaz? Kje, kdaj?

“Načrti in strokovne analize še nastajajo. Vsekakor pa želimo z uvedbo te metode v Sloveniji pomagati tistim bolnicam, ki doslej te možnosti niso imele.”

---