Mrtva usta nočejo več pripovedovati

Sedaj bi ga morali varovati. Da se mu ne bi kaj zgodilo, ko se je odločil, da bo govoril o vseh, ki jih je podkupoval, in molčal o njih, ki jih je izsiljeval. Če so sodniki, ki naj bi bili na njegovih plačilnih listah, nedolžni, potem jih mora država zaščititi. Če pa so morebiti krivi, potem je to velika težava hrvaškega pravosodja in politike. In takrat bi lahko pomislili, da mrtva usta bolj zanesljivo molčijo kot živa.

Zdravko Mamić, lastnik hrvaškega nogometa, je v torek, 16. marca 2021, v slavnostni dvorani hotela Mepas v Mostarju, Bosna in Hercegovina, pripovedoval o tem, kako je nadzoroval tako državo kot nogomet. Tudi potem, ko so ga že obsodili in je zato pobegnil v - za hrvaško pravosodje ter policijo nedosegljivo - sosednjo državo. Danes, po njegovem nastopu, ni več povsem jasno, ali je odšel sam ali so mu pri tem pomagale tudi hrvaške oblasti, računajoč, da bo odšel še kam dlje. In ostal tiho. A so spregledali, da mu je prav v Bosni, kjer njegov jezik vsi razumejo, tudi najbolj ugodno. Da bo prav od tam lahko pojasnjeval in opravičeval načine pranja nogometnega denarja. S svojimi spomini, včasih morda prirejenimi, občasno prilagojenimi, toda vedno opremljenimi z navedbami časa in kraja, ko je posameznikom izročal darila za potrebno razumevanje njegovih poslovnih operacij. In te so bile prav vedno opravičevane z velikimi cilji hrvaškega nogometa. Prav tako, kot so Mamića naučili.

13. oktobra 1991 je v Parizu igrala hrvaška nogometna reprezentanca in proti Francozom izgubila s tremi goli razlike. Takrat so še igrali Igor Štimac, Davorin Šuker, Zvonimir Boban, trener je bil Miroslav Blažević. Tega večera, po porazu, je Mamić naročil telefonski poziv v Zagreb, saj je želel govoriti z najvplivnejšim športnim novinarjem, izjemnim piscem zgodb iz nogometa, Tomislavom Židakom. Povedal mu je, da je v družbi z intimusom in poverjenikom predsednika Franje Tuđmana za nogometne posle, Zlatkom Canjugo. “Nisem mu mogel verjeti, “je pripovedoval kasneje Židak, saj sta bila velika sovražnika. Ves spor se je odvijal okoli imena največjega hrvaškega nogometnega kluba. Predsednik države je bil prepričan, da je ime Dinamo simbol boljševizma in da se lahko klub imenuje samo Croatia. Canjuga je moral poslušati. Mamić pa je že znal slišati tudi navijače, ki so Tuđmanu klicali, naj jim vrne Dinamo. Židak je tistega sobotnega večera res govoril z Canjugo. Naslednjega dne so se srečali v Zagrebu. Tuđman, ki je bil že hudo bolan, naj bi iz bolniške postelje sporočil, da se lahko odločijo, da bo nogometni klub Croatia znova prevzel svoje staro ime. Canjugo je zanimala nova vodilna funkcija v klubu, Židak je želel imeti ekskluzivne informacije iz klubskega zaodrja, Mamić pa je želel postati športni direktor Dinama. In tako je tudi bilo.

Le da v nedeljo, 14. oktobra 1991, še nihče ni vedel, da bo Mamić postal kmalu tudi lastnik nogometnega kluba in s tem tisti, ki bo lahko odločal o usodi hrvaškega nogometa. Saj je prav on prevzel nikoli napisano pooblastilo vodstva države za neomejen vstop v blagajne državnih podjetij, bank in zavarovalnic. Njihovi direktorji so vedeli, da želi imeti Tuđman v Zagrebu velik evropski nogometni klub in so brez velikih ugovorov izplačevali zahtevani denar. Suad Rizvanbegović, predsednik uprave Croatia osiguranje, je povedal, da se je denar trošil povsem nekontrolirano, da nihče ni želel razumeti, da je denar najprej potrebno zaslužiti in šele nato deliti. A s svojimi pojasnili ni mogel uspeti, saj je predsednik države želel imeti veliko Croatio, ki bo zmagovala na evropskih nogometnih stadionih in se je bodo tekmeci bali.

To je bil svet Zdravka Mamića. Nogometni svet, v katerem je prav vse dovoljeno. Svet s pravili, ki jih oblikuje predsednik države. Zato ni mogel razumeti, da so se po smrti dr. Tuđmana pravila začela spreminjati. Vendar je ocenil, da je dovolj močan, politično vpliven in tudi bogat, da bo pravila namesto predsednika, ki je odšel, določal sam. Le poslovni model je moral prilagoditi novim razmeram. Ker je bilo denarja iz državnih blagajn manj, ga je moral najti drugje.

Julija 2015 so začeli kriminalisti preiskovati sume pranja nogometnega denarja. Za takratne razmere polnih nogometnih trezorjev je bila vsota skorajda zanemarljiva. Dobrih 15 milijonov evrov je nepojasnjeno izginilo ob transferjih dveh Dinamovih nogometašov, Luke Modrića in Dejana Lovrena. Tistega julija so se policiji posmehovali, da ne razume, da se v dogovore, ki jih podpirata tako vlada kot krovna nogometna organizacija, ne sme vtikati. Mamić je bil tistega julijskega dne, ko je policija začela s hišnimi preiskavami, v Sloveniji. Njegovi sodelavci so mu trdili, da prav nihče ne more drezati v enega izmed lastnikov evropskega nogometnega kluba. Da bi kasneje skupaj prepevali, da mu ne more prav nihče nič, saj je močnejši od usode. Toda stvar je šla naprej. Predsednik Tuđman je bil pokojni, novo izvoljenega Stjepana Mesića nogometno poslovanje ni prav posebej zanimalo, predvsem pa ne tako, da bi sodeloval v prikrivanju policijskih preiskav.

Z novo izvoljeno predsednico države Kolindo Grabar Kitarović pa je imel Zdravko Mamić dobre odnose. Bil je sponzor njene volilne kampanje, zanjo je organiziral različne večerje in dogodke ter se rad družil z njo. Pred njo sem znal poklekniti, je pravil, in ji povedati, da je moja kraljica. Spomladi leta 2016 je bila obtožnica proti Mamiću vložena. Nov poslovni model, ki ga je uporabljal, je bil razmeroma preprost. Tako Modrić kot Lovren sta mu ob prestopu v tuja kluba morala kot lastniku plačati odhodno dajatev. Predvsem in priporočeno je bilo plačilo v gotovini.

To je pomenilo, da sta nogometaša hodila po bančnih poslovalnicah, s svojih računov dvigovala milijone evrov in jih lepo zavite v velike kuverte predajala Mamiću in članom njegove družine. Pravilo ni veljalo samo za njiju. Nogometaši, ki so odšli v velike klube, so morali pred tem, da bi dobili lastnikovo privolitev, podpisati različne pogodbe o dolžniških razmerjih z družino Mamić. Ti dokumenti so predstavljali pravno osnovo za odtujitev dela denarja iz naslova odškodnin, ki so iz evropskih klubov prihajale na Dinamove račune in bile prenakazane na različne račune v Švici, Belizeju in Sv. Vincencu.

Obroč policijske preiskave se je začel zoževati. Mamić je najprej o svoji nedolžnosti prepričeval hrvaške politike in se nato odločil, tako sedaj pripoveduje, da bo potrebno podkupiti tudi sodnike. Izplačeval sem jim stotine tisoče evrov, jih gostil in vozil na različne izlete, je povedal v ponedeljek letošnjega 15. marca, takoj po tem, ko je vrhovno sodišče objavilo svojo odločitev v primeru Mamić. Vrhovni sodniki so pritrdili obtožni sodbi pokrajinskega sodišča. Zdravko Mamić je bil pravnomočno obsojen na šest let in pol zapora, njegov brat Zoran, tistega dne še trener Dinama, pa na štiri leta in enajst mesecev odvzema prostosti.


Preberite še


Najbolj brano